Jam session

Pot na Sv.Vid


Proslava obletnice odprave na Portugalsko; Brzi je bil čisto navdušen: "Glih tku ko da sem tam!"

Brzi

Po mojstrovini na levi bom kratek, da se ne osmešim:

Prvi trening skupaj z Brzijem in Ivanom; mojega imena ni v obnovi, ker sem bil, razen pri scanju proti vetru, bolj v ozadju in sem lovil tempo le s sekanjem ovinkov; sem pa trikrat bolj užival kot ona dva, tako da je moralna zmaga moja.
V soboto sem imel le dopoldanski trening (enak kot Brzi le da mene ni nihče plašil in grizel v rit), popoldne sem pa lovil kadre in akte.
V nedeljo dopoldne še zadnji, tretji trening, če citiram selektorja: "V nedeljo je bila na vrsti še druga, 9km dolga etapa brake-a-leg cup-a, kjer je suvereno zmagal Ivan, potem ko se je edini preostali konkurent Andraž iz prve kt raje zapodil za ovco, kot pa na burjast greben.

Popoldne je sledila še pot domov, z nič manj prigodami, kar pa je že druga zgodba."

Andraž

Pogled iz Sv.Duha na SZ

Ko sem pogledal karto, mi je bilo jasno, da je to Bojanovo delo, kar pa zahteva ustrezen pristop (kaj ti bo slinček, če se ne znaš sliniti?)
Na prvo hladno kot Roy Dupuis. Tudi nadaljeval nisem nič topleje, mi je pa tu in tam ušel kakšen izraz na obraz, bolj v stilu Bruce Willisa (s katano v roki, se razume). Takoj po 6.kt. sem se prelevil v Michael Dudikoffa (preobleči se da tudi s tremi prsti na čelu in meditativnim pogovorom z učiteljem shaolin kung-fu-ja), se pravi kr neki. Ker tega tipa že dolgo ne gledam več (pa tudi taktika ni delovala), sem jo naprej udaril kot Jeremy Davies - nevrotično; hja, nevrotiki prej ali slej popušijo in jaz sem tudi. Rahlo demoraliziran in speglan od premočne doze sem pozabil še svojo mantro in sem nadaljeval po svoje. Zdaj, ko pogledam nazaj, bi vse med 11. in 15. označil za dolgo, vlažno od švica in s šumenjem v glavi; Gregor Bakovič, jasno. Krik, dva, pa sem se spraskal na kup. Nadaljevanje logično: Psihopatsko kot Peter Stormare. Dobro je bilo to, ni kaj. Le da sem počasi postajal utrujen. Na 19 in 20 sem se delal še nekakšnega intelektualca z roba po vzoru John Cusacka, na koncu pa je ostal eden in edini, večni sopotnik trpljenca in zadnja tolažba, sarkazem tipa John C. McGinley.
Sesulo me je. Nisem še tega vajen. Sem pa zadovoljen. 8,7km

Regeneracija in že je tu nov dan. Razen tega, da je brežiški tandem TOTALNO RAZTURAL, ni veliko za povedat. (lovski štart, 9,8km)

Me je kar sram objaviti karto. Slabo sem splaniral, veliko napak, pa še časovni okvir sem prekoračil in fasal 4 kazenske pike. So pa nekatere kontrole bile narobe postavljene, recimo da mi je to lahko v tolažbo. Ajajaj. No, špas je pa bil, to pa!
Kontrole so bile vredne eno točko (30-36), dve (40-46) ali pa tri (50-56). Na voljo smo imeli eno uro, vsaka naslednja minuta, je dve kazenski točki. Seveda sem šel takoj na drug konec karte, da čim prej oparvim s trojkami in sem zato spuščal kt, potem sem pa nazaj grede krožil in zgubljal čas. Če bi šel brez napak, bi lahko komot pobral vse, ampak takrat tega nisem vedel.

A

Filmček, za boljše vživetje

Rezultati:
- četrtek
- sobota
- nedelja

Fotogalerija

Vaneča je bila zgolj prvi korak na poti proti Skandinaviji (ta, tako mimogrede povedano, loči fantke od mož). Dolg korak vam povem. Na prizorišče smo prispeli ravno v pravem času, gate dol, druge gor, čez OK! Brežice, na noge pa najboljše O-čevlje. Pot do štarta je bila lepa, no asfalt mi sicer ne diši najbolj, gozd je pa enastavno briljiral, kar težko se mi je bilo usrat. No in gozd je bil lep vse do cilja, niti malo me ni razočaral, bravo gozd. Sem kar želel stopiti na navišji vrh se zazreti v nebo in zavpiti:''Hvala stari, tega ne bom nikoli pozabil!'' Pa nisem našel primernega vrha, z enega kar tako, kako bi rekel… povprečnega pa se nima smisla oglašati.
Sledil je šoping v Murski Soboti, prodajalke so kar čudno gledale, kup hrane in nič pijače, kar videl sem jih kako se jim možgančki napenjajo in iščejo možne odgovore…verjetno niso prišle do rešitve, vsaj prave ne. Večer je bil pa itak bomba, prijazni organizatorji, hrana in muska. S svojo navzočnostjo nas je počastil celo veliki vodja in nam pokazal svoj razkošen talent, ja zdaj razumem zakaj je ravno on firer. Saj bi tudi njemu rekel:''Hvala stari, tega ne bom nikoli pozabil.'', pa (še) ne upam, a prepričan sem, da bo nekoč nastopil dan, ko bom lahko brez sramu stopil predenj in mu izkazal spoštovanje, ki si ga resnično zasluži.
Nedelja, enako lep gozd, malo večja hitrost, 14' in cilj. Hja fajn gozdove imajo na SV.

Jaka

Basen o Kljukcu Dolgouhcu

Za devetimi gorami in devetimi vodami, je živel Kljukec Dolgouhec. Hodil je v šolo na sosednjem brestu, vsak dan po pouku, pa je s prijatelji šel na sprehod. Včasih ob reki, včasih v živalski vrt, včasih so si pa privoščili tudi sladoled. Tako so se sprehajali in pogovarjali do poznih ur. Nekega dne, je Kljukec ugotovil, da gredo vsi sošolci med počitnicami z družinami na dolg izlet in odločil se je, da bo še sam šel ob prvi priliki v sosednji log. Še več, tam se je nameraval naučiti tudi tujega jezika, da bo lahko poleti šel še kam dlje.

Po nekaj pismih, ki jih je prenesel pismonoša Golobič, je bila soba v in-trn-tu rezervirana in zemljevid v žepu. Ker je vedel, da bo tja hodil kar nekaj časa, si je pripravil še malico in osorej spustil zastavico pred duplino na pol droga, ki je obiskovalcem pravila: »ni me doma, vrnem se kmalu, ali pa tudi ne«.
Pot se je začela brez težav, kmalu pa se je vreme poslabšalo. Začelo je deževati in Kljukcu ni bilo ne prijetno, niti lepo. Zvečer se je že skoraj obrnil, vendar je stisnil zobe, saj po nevihti vedno posije sonce. In res, je po polnoči postajalo vse bolje, proti jutru se je tu in tam pokazala tudi kakšna zvezdica. Kljub temu je dolgouhec prispel na drevo Inu utrujen. Zvil se je na rogovilo na svoji veji in uvodno srečanje uka-željnežev kar prespal.
Nasednje jutro so jemali abecedo. Sošolce je pobaral po zapiskih prejšnjega dne, prvo lekcijo pa si je le zapisoval, ker je bil še vedno zmeden od potovanja. Popoldne, pa mu je pismo iz domačega Brestja vlilo toliko moči, da je na predavanju tudi spregovoril. Še več, prav izkazal se je in učiteljica ga je tudi pohvalila.
Ugotovil je, da so njegova usta drugačna od ust sošolcev, saj ni imel zob, niti ustnic. Zaradi tega, je izgovarjal besede na drugačen način, čeprav so zvenele enako, kot če bi jih govoril kdo drug. In čeprav mu je ej-kanje in oj-kanje šlo prav fino, je dostikrat naredil napako pri zadnji besedi v stavku, kjer je bilo nujno postaviti samostalnik v pravi sklon.
Tako je življenje Dolgouhca počasi zaplulo s tokom v mirne vode. Dan je sledil dnevu, med poukom je dostikrat vadil drugačne govorne vaje kot sošolci, med prostim časom pa si je kuhal (dostikrat tudi za sošolce, saj njegovih receptov niso poznali in so jim bili všeč), pripovedoval sošolcem zgodbice iz domačega kraja in listal časopise. Tudi mesto si je šel ogledati, ki pa mu ni bilo všeč, zato je raje ostajal kar na svoji veji.
Drevo Inu je bilo prav čudno in sprva mu ni bilo tako udobno, kot na domačem brestu. Tudi drugačen ritem življenja ga je večkrat zmedel. Zadnji dan njegove avanture pa je doživel tudi razočaranje. Ker mu je v šoli šlo tako dobro, je šel pisati poskusni izpit, da bi se dokazal. Vendar mu sploh ni šlo dobro in testa ni opravil.
Da bi se skupaj poslovili od učilnice, so se s sošolci zmenili za dodatno šolsko uro na zadnji dan, tik pred odhodom. Bilo je veselo in lepo in vsi so bili čisto mokri. Takoj za tem si je Kljukec oprtal že zavito culo in se opravil na pot, ki je tokrat zabavna in razburljiva. Kot vedno, se je tudi tokrat izkazalo, da nazaj vedno mine hitreje kot tja.

A

Tudi letos me je doletela častna naloga, boj za Slovenijo na AA-Cupu. Velika tekma, dobra konkurenca, z izjemo sobote že videni tereni in od Švedske utrujeni Brzi. Vse superfinofajn bi rekli, no pa so organizatorji reč malo zafurali. Ok, v petek po štafeti sem jih celo še malček zagovarjal, češ da vendarle ni tako slabo, v bistvu sem se veselil naslednjih tekem, ker sem bil prepričan, da bodo zadeve pošlihtali. Pa...no bom še enkrat štartal.
Štafeta je bila deja-vu JECa. Štart-cilj na istem mestu, to je sicer razumljivo, da pa so bile proge skoraj identične pa me je malo zbodlo. Tudi to bi nekako preživel, če bi vsaj vse štimalo. Pa so bile mikrolokacije napačne, na KT. kjer sem izgubil dobri 2minuti, mikrolokacije sploh ni bilo. Iz karte sem razbral, da je KT. na vrhu, bila pa je v kadunji, sredina krogca je definitivno vrh, tudi karta na tem mestu je vprašljiva. Seveda sem bil jezen ko sem prišel v cilj, pred očmi pa se mi je prikazal velik plakat na katerem so bile objavljene spremembe mikrolokacij. Ja, očitno sem sam kriv za napake, kaj se pa nisem prej pozanimal.
Sobota je bila vrhunec in samo zaradi te tekme se je splačalo priti. Prevozi na štart so lepo tekli, tudi moje kalkuliranje se je lepo izšlo in na štartu sem se počutil prav fino. Cilj-tek brez napak, sigurno. Na takšnih spustih se res ne splača odtavati mimo kontrole. Vso progo cem odlafal previdno, kjer mi kaj ni bilo povsem jasno, sem lepo upočasnil in taktika je bila kar vredu. Edino napako sem naredil na predzadnji kontroli, kjer na karti nisem videl zgornjih skokov in se ustavil že tam, misleč da sem na srednjem skoku, kjer je bila KT. Opomba: karta je vrhunsko delo, res vse štima. Organizatorji pa so vse točke, ki so jih dobili s tekmo kaj hitro izgubili na razglasitvi štafet (v petek so imeli nekaj problemov, zato so razglasitev prestavili na soboto), ko našim mladincem, ki so bili tretji niso dali nič. Hudiča vsaj en kinder jajček bi jim lahko dali, eden bi obdržal igračko, druga dva pa bi si razdelila mleko in čokolado.
Nedelja pa spet deja-vu in kup neumnosti. Naturfrojndi in jagri v gozdu, bedaste variante, prepovedana območja,...
Začel sem bojevito, a se folija ni dala in tako sem ji priznal zmago in jo odvrgel. Do 10kt. mi je dobro šlo, naturfrojndov nisem videl, koncentracija je bila na mestu in na spustu proti 11.kt sem se odločil še nekoliko pojačati tempo, pa priletim na cesto in tam neka Haidi začne kriliti z rokami in besno vpiti:''gehen zum asfalt, nicht...'' neozirajoč sem zdrvel mimo, pa se babura obesi name in začne še bolj besno vpiti.''What is the problem?'' ji zabrusim.''Ja, ja it is a problem. Gehen zum a..'' po kakšne pol minute sem je imel dovolj, zakričal Fak off in dodal še stupid austrians, se izognil njivi in nadaljeval proti kt. Koncentracija je padla, tega sem se zavedel, zato sem upočasnil, da ne bi bilo kakšne neumne napake. Na 13.kt sem izbral enostavno varianto po poteh in ko sem nažigal po cesti sem razmišljal o tisti naturfrojnderin ali kaj je že bila. Očitno se je z mojim mišljenjem strinjal tudi želodec, ki se je odločil, da je potrebno onečediti avstrijsko zemljo. Saj mu ne zamerim, a kaj ko potem nisem več mogel normalno laufati in sem precej hodil in ga miril, fant je bil resnično besen. Na 19. in 20. kt sem se mu podredil in mu izpolnil željo, mislim da mi je bil hvaležen. Jaz pa sem bil hvaležen, ko sem prišel v cilj in vedel, da je AA-Cup zaključen. Ko pa sem doma s sebe spral vso avstrijsko zemljo in trnje pa sem se v hipu počutil še veliko bolje.

Brzi

Južni Rajh

Ker je bila polovica slovenske armade na mojih ramenih, sem najprej malo krožil po deželici in nalagal folk; še dobro, da znam zlagati stvari. Nesreča dve in že smo bili tam. Še dobro, da smo orientacisti in ne potrebujemo oznak, drugače bi se lahko še zgubili!
Štart štafet. Joj, kak kretenizem. Postavili so me v neko polje količkov, na katerega so mi nataknili karto, pred mano so bile pa vse ostale kategorije. Resno, elito so dali v zadnjo vrsto. In po desetih metrih že 3m ozko grlo, kjer je seveda v trenutku ratal čep. Ma boli me kita, zagnal sem se kot pitbul in jo raztreščil, ter utrl pot revežem iz zadnje vrste. Do štartne kt. sem bil že prvi. Pred tekmo sem študiral Brzijevo karto terena in ob pogledal progo, sem se lahko samo kislo nasmehnil. V bistvu sem pa imel še srečo; samo ena mikrolokacija napačno (gomila namesto kadunje), manjkala mi je samo mikrolokacija zadnje kontrole, pa še onemu delu kjer čisto nič ne štima sem se izognil z najlažjo kombinacijo kontrol. Drugače sem pa dirjal na nož, klance sem pa vse prehodil.
Povratek v Mb, kjer nama je klubski kolega odstopil stanovanje in pripravil bodrilno dobrodošlico. Točno to, kar sva potrebovala, da nama je dvignilo moralo! Še nostalgično obujanje spominov in juriš v posteljo.
Nov dan, enako vreme in še večje pričakovanje. Le kako bo tole zgledalo?? dobrih 5km in 170m vzpona... hm. Malo nervoze pred tekmo, saj sem že včeraj mešetaril in pripravljal teren za biznis, pa nisem vedel, če bo po tekmi šlo vse tekoče. Pa me je eno urno čakanje pred štartom v družbi Edija in Linota sprostilo (busi so pač tako vozili). Sledilo je lansiranje in takoj za tem divje pritiskanje na bremzo pred 1.kt. Madona sem užival. Bezlanje skozi tisto hostico, veje, jarki, vegetacija lepo prepoznavna, a kaj ko karte nisem mogel gledati. Toliko, da mi je uspelo spremljati kompas, pred kt. sem se moral pa ustaviti, da sem pogledal kam in kako. Kakšen trener bi me morda nadrl, ampak je špilalo! VAU, kaka gonja!
Trener je bil na žalost na morju, kjer je verjetno saniral cevovode in pumpe, tako da sva morala pico pojesti sama. In to je bilo ta dan vse. Aha, biznis je ratal (Tale Vogl je prava osvežitev po trudu okoli one Bore iz Izole, pa še Moscwo ponuja poleg Inov8! Sem pol štipendije tam pustil).
Klasika. Seveda me je glede na mojo trenutno usmerjenost najbolj zanimala. Na štartu se mi je precej mudilo, tako da sem prvi dve kt. porabil za fokusacijo, potem je pa šlo. Jezen sem, ker je bilo pol karte pobarvane rdeče, nikjer pa ni pisalo, kaj te šrafure pomenijo. Ok, ena je jasna - prepovedan prehod. Kaj pa druga? Za zihr sem se izognil obema, so pa ljudje videli orientaciste znotraj obeh. Hja, ferplej že v petek ni špilal (glej selektorjev komentar), zakaj bi bilo danes drugače. Naturfroinderine sem sicer tudi jaz videl, ampak so ob mojem momo-diru delovali bistveno zmedeni, tako da nisem imel težav kot brzi. Me je pa jezilo, da ti na travniku ne označijo njive in sem moral krožiti, da me kakšen jeger maister ne nanišani, vrisali pa niso tudi dvo meterske ograje, direktno na liniji na 20. kt! Pa kaj ni nihče prelavfal proge pred tekmo? To, da obesijo obvestilo v ciljni koridor, kakor so naredili na štafetah, mi nič ne pomaga!
Na koncu je tekma izpadla fajn zaradi konkurence in drugega dneva. Z VSEM ostalim naj se pa zaletijo v rit. Da sploh ne rečem, da so štafeti M18, ki je vedno štela za AA pokal, zaračunali štartnino.

Andraž

Karte in vmesni:
- štafete
- srednje
- klasika

Tokrat smo jo mahali čisto do meje s Poljsko; vukojebina, vam rečem. Gor dol, gor dol in ko dobi človek že morsko bolezen, gre še malo gor dol. Še železnica se tu konča! Me je bilo kar strah, da bo za naslednjim gričem oni mitološki konec sveta z ogromnim slapom, čez katerega bom strmoglavil; no, mogoče bom potem vsaj videl tisto želvo in vse štiri slone, ki držijo svet, kakor pravi Terry Pratchet.

Še zadnjič gor dol smo šli že pozno popoldne in na licu mesta nas je že čakala večerja. Ja dobro no, bomo jedli pa pred treningom. Cvretje iz skrinje in pomfri. Ko vsaj ne bi bilo borno, če je že kilavo! Ma kaj je to, hiralnica?? Tudi sobe so takšne, kot da smo padli v film Cube (še dobro, da mi matematika gre). Me je pa vsaj trening orazpoložil, čeprav smo štartali šele proti večeru. Potem je pa za spremembo Brzi zame poskrbel, pa še Janez je svoje žemljice priložil, tako da sem na koncu prav sladko zaspal.

Nov dan, nov hrib; en trening ob vznožju, drugi pa na vrhu. Strmo, vegetacijski objekti in kamenje – od drobnega v podrasti, preko balvanov do previsnih skokov, kjer si nisem mogel kaj, da ne bi dvakrat zajodlal. Vse je pa dosti bolj prepoznavno kot v Sloveniji, ker tu vsak kamen dosti bolj izstopa. Bilo je jako luštno, prav zares, še posebej popoldne, ko je bil en del čisto utrgan v nekem smrečju, pa previsni balvani, pa… sem obnovil vse znanje o plezariji, da sem prišel tam čez; je bilo dosti hitreje skakat iz kamna na kamen in se držati nad smrekami. Zaključek dneva v obujanju spominov na svetovno mladinsko v Španiji s »calchom«.

Petek se je začel žalostno, kakor so lahko žalostni le risani junaki v svojih dveh dimenzijah. Nisem vedel, če naj sploh grem na trening, kaj šele, če naj opravim celega. Pa sem se do štarta spraskal skupaj – in naredil na progi več napak, čeprav se nisem ravno gnal. Popoldne je bilo isto sranje, tako da sem šel kar spat.

Sobota, klasika. Ne vem, od kod sem potegnil motivacijo, pred štartom drugega polek gnilobe nisem čutil. Ko pa je bilo treba skozi zeleno, sem pa z odločnostjo še sam sebe presenetil in na vseh tistih cestah sem tudi zelo lepo vlekel. Na cilju sem imel zelo dober občutek, po analizi pa niti ne več. Hmm. Sem pa zelo ponosen na 10. kt. Ampak da ne bo pomote: bilo je brez veze. Tiste lepe Češke hoste skoraj nič, dvakrat so me še nasrali, ko je bila vegetacija v naravi nekam kosmata, glede na zatrjevanje karte.
Orengi večerja (čeprav brez kumine na Češkem ne gre) in postelja, spal sem kot ubit.

Zadnji dan so popravili vtis; ta lepši deli hoste, pa tudi trasiranje je bilo kar fajn. Cilj: čim hitreje domov! Po pravici povedano, imam dosti vsega skupaj.

Nabrišem vse!

Državna prvenstva si letos sledijo kot ljudje na zajebanem terenu Thierryju. Po zadnjem, DP štafete, sem bil prisiljen narediti pavzo, ko le-to zahteva gleženj so vsi protesti izguba časa. In ravno ko je rekel:'' Čuj lepi, čas je.'', so v zgodbo vskočili bacili in zahtevali svojih par kadrov. Ker sem dobra duša sem jim ustregel. In bang, dva tedna sta bila naokoli, novo državno pa je že kucalo na vrata, tako kot Šuker v najboljših časih. Za vse, ki ne veste kdo je to…sram naj vas bo!
Torej, pred tekmo so vprašanja kot kakšna je forma, bo gleženj zdržal, so bacili imeli neko ključno vlogo za razplet zgodbe, kar butala od levega ušesa proti desnemu. Ker je prostora dovolj so razvijala kar zavidljivo hitrost, pa še precej težka so bila in saj poznate izrek o gibalni količini…Ko sem se ogreval je delalo bum-pok-tresk, tako da sem bil kar malo zaskrbljen, potem pa štart in oh…poglejte ga, bistre misli, nosnici široki, pogled usmerjen navzgor-samozavestno. Na 1.kt sigurno, poskušal ugotoviti kriterije glede zelene (ni mi čisto uspelo). 2.kt.,že hitreje, odlična napadna točka, tako kot treba. Do 6. kt. je šlo po tem principu, no z izjemo 4.kt, kjer sem izgubil par sekund saj sem se odločal med plavanjem in tekom, pa saj me poznate, v vsako vodo se moram vreči. Potem pa je prišel del, kjer sem padel. Psihično, fizično? Še ne vem, moram narediti podrobno analizo, če vas rezultati zanimajo me naslednjič pocukajte za rokav. Ni bilo prave borbenosti, hitrosti (to velja za 7.kt). Na 9. sem bil premalo natančen, če bi gledal na kompas, takšne napake ne bi bilo. In ko sem zastavico po dobri minuti iskanja v praproti le našel, sem prestavil prst in namesto iz 9. na 10. štartal iz 6. na 5., plan je bil lep, nazaj na pot in pali miško po poti do potoka, pa grem nazaj, poti nikjer, spremenil varianto ker sem očitno pot že prečkal, pogledal na kompas in šel v smeri proti potoku in jasi, in ko sem prečkal potok sem pogruntal kaj sem naredil, prestavil prst in laufal proti 10. kt., potem je pa še zadel nisem. Aghrrr! Ok, umiri se, 11.,12.,13. kt. sigurno, kompas je najboljši prijatelj. Potem sem se pa spet sestavil, našel še nekaj moči iz petnih žil in do konca odlaufal tako kot je treba, napadne točke, paljenje in previdno na kt. To je to!

Brzi

Op.prev.: povezava prekinjena, ker so se zavohale palačinke

Uvod:
Pozabil sem že, da je takle lauf v bistvu zelo simpl zanimancija. V glavnem: udeleženec se pojavi na startu, potem nekaj časa vdano premika noge in na koncu se udejani na cilju. Seveda, če mu vmes kaka od omenjenih nog ne odpade. Ali pa rit. Pa če ga ne zadane kap, če ne utone ali če slučajno v nekem hipu ne zarjove: “Ma, gonte se vsi skupi u qu… “ in pač odhlamudra nekam po svoje.
Meni se ni zgodilo nič od naštetega.

Jedro
Verjetno ste vsi prepoznali besede, zato bom kar priznal, da mi ne bo kdo s prstom žugal, saj sem samo senca slavnega Jakoba Jablonskega, tako po kvaliteti kot po kvantiteti, bi rekel on; čeprav glede kvantitete krožijo govorice, ki dajejo njegove govorice na kant.
V glavnem: Od včerajšnjega treninga še nisem pozabil, da je takšen lauf v bistvu zelo simpl zanimancija, noge mi niso odpadle, ker me trener očitno pozna bolje kot se sam, mi noge niso odpadle, ker živim vitalno in jem samo najslajše kose prascev, me kap ne pozna tako dobro kot se sam, pa tudi v qu... nisem danes nikogar pošiljal, tako da uvod nima skoraj nikakršne zveze z današnjo tekmo; skoraj nikakršno, ker jo namreč ima, z delom "če ne utone" namreč. Zakaj? Preberite v nadaljevanju.

Zaključek
Dobro sem se počutil ta dan, že dolgo se nisem tako. Ko sem to pogruntal, sem mislil, da ne bom zmagal, da je nekaj narobe. Pa ni bilo!
V prvem delu sem ga malo sral, v nekem trenutku na 3.kt sem za pokvarjeno konzervo fižola dal kar celo minuto. Ampak sem za vse sam kriv, razen za ovinek na 5.kt; kaj ima Firer za stati tam blizu kontrole? Kaj ne ve, da vse gravitira proti njemu? Potem sem se pa le toliko zgonil, da sem moral upočasniti in mi je šlo do konca dobro. Preveč se zaganjam zadnje čase. Ni poanta v žganju na polno.
Fajn je bilo. Sicer veliko trivialnih variant, me je pa par kontrol prav presenetilo z zahtevnostjo, ki je v tej hosti nisem pričakoval; sem misli, da je več očitnih objektov. Pa tudi karta kljub starosti ni bila slaba.

A

Svetovno, svetovno, ja, ja. Fino je bilo. V celoti gledano, najboljše svetovno v moji karieri (4.), če upoštevam nastanitev, ekipni duh, terene, organizacijo, pa tudi priprave in trenige. Sicer je en velik minus tokrat bila košta, ampka pustimo zdaj to.
Na straneh OZS je selektor napisal zaključke, v sklopu katerih je svoje vtise zapisal tudi znani novinar Žridah Ranbra iz Uzbekistana, katerega komentar objavljam v celoti:

Rekruti, izbrani na podlagi ocen iz spomladanskih preizkušenj, so se v petek podali v Brno. Izvedli so še en ogrevalni trening, se sproščali, krepli zavest in dokončno formirali 1. BATALJON GOLFISTOV OZS.
V bleščeči formaciji so naslednji dan opravili še drugi del poti do Olomouca, opravili lažji trening in informirali o sovragu.
Sledilo je prvo srečanje, za nekatere bitka, za druge samo praska. Prvi vtisi niso bili najboljši, saj je četrti polk že na samem začetku izgubil predhodnico. Kljub temu, je bataljon (ki je po mojem skromnem mnenju vreden naziva divizija) z nezmanjšano odločnostjo in vero nadaljeval s špijonažo in kontrašpijonažo, ter motiviranjem. V drugem spopadu, ki je bil za marsikoga odločilen, so tako z brezkompromisnim udrihanjem po žogicah ne glede na vidljivost (četudi so zato povzročili obsežnejšo kolateralno škodo) izborili ključno prednost, ki je tudi v tretjem srečanju, kjer je primanjkovalo volje, ni pa primanjkovalo ran, niso izgubili. V zadnji bitki, sovragu niso prepustili zadovoljstva Pirove zmage, ampak so prebili linijo in postavili nov slovenski mejnik.
Za konec je ekipa v duhu bratstva in enotnosti spila še eno pivo, nato pa se kar najhitreje razkropila, da si ne bi slučajno začela iti na jetra.

(bistveno manj zanimiv) Selektorjev, drugi del, pa si preberite tukaj.

Kot član poveljstva prvega polka naj še pripomnim, da smo se tokrat v inozemstvu počutili kot doma. Bistveno večja slava kot ponavadi, gre zato podpornim enotam, logistom in obveščevalcem.
Vse terene smo pravilno predvideli, presenetili nas niso niti traserji. Vprašanje pa je glede razporeditve fizičnih in psihičnih moči (pri čemer se omejujem na prvi polk). Morda bi lahko iztisnili kakšen centimeter več.

Petek
Na Državnem se bom pa potrudil, a ne! In to ne na katerekoli državnem. V igri je DP Klasika, to pa ni kar tako.
Kljub temu nekih aktivnih priprav nisem imel; fizično to obdobje ni najprimernejše, psihično sem imel pa polno drugih stvari v mislih. Stvari v stilu pretanjenega noža, ki se pri kovanju sesujejo na prafaktorje, če jih z mislimi ne držiš skupaj, dokler ne dobijo končne oblike (če ste slučajno za pravljice). Kljub temu sem pred štartom spoznal, da sem tu in tam moral pomisliti tudi na tekmo; fokusiran, hladen in s polno malho motivacije, kot da gre za res. Ja fino, a ne.

Nekih ciljev si pred tekmo nisem postavil, če se pa spomnim takratnega počutja, bi rekel, da sem si predvsem želel žgati. No, ko sem gazil proti štartni kt sem spoznal, da bodo danes pogledi n karto kratki in ostri. Dobro. Saj imam morilski pogled.
Okolišil nisem, v hosto sem se zagnal ob prvi primerni priliki, nato pa natančno do kt. Usral sem ga pa že na tretji. Prehiter pač. Pa so šle 4'. V nadaljevanju ni bilo posebnih presenečenj, zdaj vidim, da mi napadanje iz napadne točke ni šlo, včasih sem naredil res butast ovinek (recimo na 5 in 21). Tu in tam sem naredil ovinek, ko mi je padla koncentracija, zbral sem pa tudi par slabih variant (izstopata 15, ko bi moral iti čisto okoli in 22, ko nisem videl leve variante). Sem pa izpeljal par odličnih potez, kot je recimo 24. in 17 in našel par dobrih rešitev, kot je varianta na 9. in 23. Če pogledam route gadget (kjer imate tudi mojo progo) in split browser, bi morda lahko še malo bolj špekuliral in analiziral, pa bom tisto spustil, sem po teh treh dnevih razmišljal in se mi zdi neprimerno. Poanta je tokrat drugje.
Zanimivo je, da je na tem terenu izbira variant dosti bolj odločilna. Na bolj normalnih terenih sem si oblikoval mnenje, da izbira variant niti ne vpliva toliko, važno je, da varianto izpelješ pravilno. Tu pa ne! Hecno, ne?

Sobota
Sem se pomenil s Seppijem po tekmi. Ni deževalo. No, pomenil; povedal sem mu par vtisov, potem pa poslušal, ampak je bilo zanimivo, me je pripravil do tega, da sem si priznal par stvari. Ne, nisem gej. Sem se pa preveč zaganjal. Verjetno sem si preveč želel rezultat, zato sem se gnal, sezona češenj je mimo, in seveda je logično, da sem odletel. Večkrat. Sliv pa letos sploh ni. Tudi take tekme so fajn, se imaš potem vsaj kaj truditi pozabiti. Na TrnFestu bo špilal Melodrom.
Preden pa jo pozabim, si pa moram zapomnit reč ali dve. Zelo pomemben je čas pred tekmo. In to, da nehomogenizirano mleko stane več kot 1 evro. Pred tekmo moraš vse projekte pospraviti v predal. Če tega ne znaš narediti, jih pa dva dni pred tekmo sploh ne smeš imeti. No, če hočeš rezultat, seveda.

Karta in vmesni

Nedelja
Tu pa nimam pripomb. Že itak mi je prejšnji dan vse dol padlo, potem sem pa še štart zamudil (pa ne vem; ali so mi popravili štart ali sem bil tako počasen), tako da za spremembo res nisem bil obremenjen. Potem sem si seveda še vezalke dvakrat vezal in sral, pa sem vseeno prehitel Seppija! In sem vesel, moram priznati.

Karta in vmesni

Rezultati so gor. Slike so gor. So updatetali stran. Jo usočasnili, bi rekli. Dali tekmovalcem še nekaj za degustiv. Kot 13 vhod
v restavraciji s 3 Michelinovimi zvezdicami. Drzno in preračunljivo. Posladek, bi rekli nekateri, je bil že čas, bi rekli drugi.

Vse je gor, vsi so gor in tudi jaz moram biti gor. Na netu. V središču. Če bi lahko, bi se intravenozno priklopil. In kaj bi storil potem, ko bi
bil v središču te lokalne izpostave postmodernistične radikalno egoistične femi-šovinistične zemeljske kulture? Nič. popolnoma nič. Popolnoma
nič novega kot zdaj, saj sem že v središču te lokalne izpostave postmodernistične radikalno egoistične femi-šovinistične zemeljske kulture.

Vendar je konkurenca neusmiljena kot britev. Ali plavaš, ali si na dnu. Vmesne postaje ni. V bistvu je, ampak le kot pot v eno izmed skrajnosti.
Tako da je v bistvu ni. Na tem mestu sledi vprašanje samemu sebi, ki pa ga ne bo. Ne bo ga, ker ne sme biti dvoma kje sem in kdo sem. Zakaj sem,
je pa tako ali tako stvar domišljije. Vse kar je bistveno je, da sem BIL. BIL sem, nazadnje v Logarski dolini.

Zakaj? Ker moram trenirati. Ampak zakaj? Ker bo to nekaj novega. 27km po asfalu, še nedoživeto. Ne res, ampak zakaj? Ker bo to dobra preizkušnja.
Ker bo tam en kup lajajočih, pomankljivo oblečenih cepcev ki se bodo slinili, filali s powergeli, vmes pa tudi tekli; no, v bistvu bo vse prej
našteto verjetno posledica teka, ampak nič ne de. Ker moram videti, če se znam tudi jaz sliniti.

In zdaj moram seveda nekaj napisati o sami tekmi. Kaj naj napišem o 2 urah in štirih minutah premikanja nog? Štart kot štart. Zaženeš se. Ne
ravno kot Wansiru Samuel Kamau, ampak ni važno. Potem iskanje okrepčevalnic. Potem konfuzne Luče, kjer nikomur ni jasno kaj je cesta, kaj
pločnik, kaj je namenjeno že-tekmujočim in kaj še onim, ki čakajo na štart. Stopljeno in zabrisano. Potem klanec do Logarske in finiš. Potem
iskanje opreme in tušev, potem umivanje v curku, potem golaž, potem čakanje. Tekma je razvlečena. Konča se šele ob 19:00. Ljudje čakajo. Čakanje
samo po sebi pa je dolgočasno. Razvlečeno. Logično, folk se potrudi kratkočasiti. Začnejo se prepiri v vrsti za masažo, začnejo se prenašati klopi
iz šotorov, začne se iskanje sonca za barvico in sence za pivo. Začne se drenjanje za "priznanja o opravljeni progi". Začne se dretje in rjovenje
turbofolka, turisti se pa ne začnejo, niti se ne končajo. So vseprisotni. Bili so tam pred nami, tam bodo za nami. Vsi sedeči, strmeči, negibni.
Vsi napoti. Prva prilika za pokanje kufrov se je zgodila prepozno.

Zaključek je jasen. Povedal vam nisem popolnoma nič. Pa ne, da se nisem trudil. Ampak bistvo je drugje, bistvo, zaradi katerega sem kljub vsemu
dejansko vesel, da sem BIL tam, je skrito. Je neopisljivo. Je slutnja. Vizija prihodnjosti.

A

karta
rezultati

Na štartu sem se odločil samo to,:da se bom koncentriral na držanje smeri. Dolg štartni koridor sem, logično, izkoristil za študijo karte. Odločitev je bila potrebna pri kt.2 in 5, 11. sem pa pustil za kasneje. Ostalo gre samo v smeri. V gozd sem tako pritekel s polno brzino, ki mi je še dovoljevala pogled na karto/kompas tu in tam. Razen zgoraj naštetih kt, sem se za vse ostale odločil tik pred zdajci; ko sem pred prihodom na kt. pogledal v kateri smeri jo moram zapustiti, sem sproti še pogledal ali malo desno ali levo od azimuta in kje v grobem gredo poti. O detajlih, katero potko točno bom ubral, kje bom zapustil pot in to, sem se odločal sproti. Po 7, sem se na vsako kt. vračal na pot, ker mi je par korakov tam omogočilo pogled vnaprej. Sicer se mi je lepša varianta na 11. zdela desna, ampak je prevladalo to, da sem pri levi varianti lahko kt. zapustil po poti, čimhitreje. Razmišljal sem pri napadanju ne pri zapuščanju.
Proga mi je ležala, ker je bila ravninska in ker je zaraščenost terena in poti zahtevala odločnost. Edini zadnji klanec sem sicer prelavfal, ampak se v primerjavi z drugimi vidi, da nisem imel rezerve.

A

Pisalo se je leto nula nula osem in zaradi višjih ciljev se je bilo spet treba enkrat spravit na Madžarsko. Skozi vsa tista čreva tja do Miškolca. Pa, ajde, neka.

Ampak da bomo razumeli ozadje, se moramo vrniti še dva tedna v preteklost, ko sem zaradi čisto jasnih in vsakdanjih razlogov popenil in se odločil, da raje ne grem na Madžarsko, kot pa da bi moral voziti. No, ker sem dobra duša, sem potem pristal na pravično delitev. No, zdaj pa spet nazaj v prihodnjost, ko se že peljemo tam mimo Brežic in Zagreba in Varaždina, mene je pa vloga DJ že toliko zmatrala, da sem si rekel, da bom tiste dve-tri urice ceste-da-zašteka-cd-player mimo Balatona preživel "zalegnjen". In glej ga zlomka! Junca me dvigneta že po 90' meditacije, češ: "Stari, Budimpešta in to... kaj pa zdaj? Daj, ti boš znal..." hm... fanta hitro vozita, no pa dajmo. Res ne bom krivil kopilota, ker kaj pa bo kopilot brez zemljevida? Ma kaj pa bo orientacist brez zemljevida v vseh tistih Budimpeških cestnih obročih?? Kot vedno, sem se seveda tudi tokrat zgubil, ponosen sem le, da mi je uspelo ohraniti pravo smer (nazadnje sem priromal nazaj do Donave). Ok, smo našli tisto E71 in z malo romanja od Roma do Roma smo našli tudi hotel Lido. Prva stvar naslednji dan je bila nakup zemljevida, seveda.
In potem je bil zajtrk in potem trening in potem večerja in potem zajtrk in potem trening in potem trening in tako naprej v približno takšni funkciji. Šli smo s tokom, nažigali vseh 29 kompilacij, kurili nafto, vrteli kompase, brusili čevlje. In počasi me je prevzel občutek miru. Spokojnosti. (ob vrnitvi sem izvedel, da takšni občutki prevzamejo človeka tudi ob gledanju gupijev, ampak košta pa enako, tako da ne da sem bil potraten, a ne) Počasi sem dobil občutek, kot da jaz tja djansko pašem. Kot da je moje udejstvovanje tam ustrezno ali celo zaželjeno! Pogled tu, nasmešek tam, stisk roke spet drugje. Plaval sem od gošče do vrtače, od zrna česna do Stelle Artois, od inov8 mudclaw O do Nike air zoom steens III GT, od Mountex kft. do Tesca, od Rožnave do Egerja, od vetrovk do gat. Morate namreč razumeti, da soba ni bila ravno primerna za moje albatrosove roke, so se pa po njej delali fini prevali.
Zdaj sedim tu in berem dnevnik, poskušam zafilati luknjo v spominu. Berem o tem, da "...odločitve potekajo na generalnem in lokalnem nivoju, kar zehteva koncentracijo", o tem da "to vsekakor ni Češka" (neee to je Mozambik stari!), da je "teren čudovit, zelo prehoden, kar predstavlja vprašanje, kakšna bo 2. zelena, ki je zdaj prehodna, poleti", da je "trasiranje izzivajoče", da so "...proge psihološko zahtevne", da je "...manjkalo odločnosti in MOČI za prečenje 4' pobočij". Berem o "pretvarjanju energije v motivacijo", o "saniranju počutja", o slabih in dobrih variantah in o tem, da "že dolgo nisem tako užival na orientaciji" Berem o tem, da "Če že nič drugega, zdaj končno prepoznavam rjave x na terenu." Saj po Češki je že čas.
Dejansko nimam veliko za povedati. Vsak dan sem jedel v drugi gostilni in zvečer gradil ekipni duh in solidarnost s česnom. Na tekmah se enkrat nisem počutil, enkrat sem se, enkrat sem si pa samo želel zgoniti se, in sem se. Za ceno časa, seveda.
Direktiva JZ.
O! Madžari in Hrvati so bili pa pridni ta teden! Avtocesta zdaj poteka od Trnovega do Miškolca. Tudi to nekaj šteje, a ne.

A

In smo šli na pot, kjer je tisoč rož seveda…na dolgo pot, sem mislil in se motil. A sem bil vseeno ponosen nase, saj sem mislil in se ravno zaradi tega zavedal, da sem. Oh, kako lepo je biti! Blodim a, dokler ne blodim po gozdu ni problema, jasno?!
JayZ, A-Ha, 700km in piči miško (to nisem jaz, tako se reče). Malo gor dol po Miskolcu, aha Miskolc-Tapolca, malo gor dol po Miskolc-Tapolci, aha Hotel Lido, malo gor dol po Hotelu Lido, aha Švedi, Norvežani, Thierry, Gonon in mi, lepa klapa.  Prva dilema, dve dvoposteljni sobi in trije asi. Brzi sam, prvič v zgodovini orientacijskih odprav Hribar in Brzi nista v isti sobi (zabeležite).
V torek skok na Slovaško, trening za klasiko (izbira variant), dobrih 11km, velike vrtače, nekaj kamenja, res lep polodprt teren. Me je Hribar dohitel, potem sva se pa tako lepo preganjala, da vsakič, ko mi misli pobegnejo na ono stran meje, malček zasmrkam. Očitno sem s sanjarjenjem pretiraval že na Madžarskem, saj sem v naslednjih dneh pošteno smrkal. Sredin dopoldanski trening za srednje (kompas) sem še nekako naredil, si razbil koleno, ampak je bilo vredno, saj je bil padec veličasten. Popoldan sem pa počival, no ko sem videl karto mi niti ni bilo žal. Večerja z brati Slovani in res hecnimi pajoti v lokalni gostilni je bila pa itak špica.
V četrtek zjutraj sem se počutil bolje, zato sem seveda štartal na še enem treningu za srednje. So se potrudili tile Madžari in naredili tak zabaven trening. Smo štartali v parih (dva kerlca, skoraj identični progi, in pali miško-to še vedno nisem jaz). Iz cilja pa nazaj na štart in po parih minutah pavze, ponovi vajo. Jaz revček, sem naredil samo prvi del, sem se šparal seveda. Popoldan pa smrk, smrk, vročina je butala v čelo zato sem kapituliral.
V petek sem se moral odpovedati nastopu na kvalifikacijah in strašnemu Tibrju Z. (baje eden najbolj strupenih traserjev na tretji kugli od sonca). Pa sem čmaril in čmaril, dokler se pjeba nista vrnila, potem pa vrhunec odprave-česnova seansa (haha, bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure, ne kraja).
Sobotno jutro, boljše počutje pa sem šel na finale, gledat in navijat. Se je poznalo? Mene sta navdušila. Popoldan sem bil pa že toliko pri močeh, da sem s fantoma opravil iztek po Miskolc-Tapolci. Zvečer še zadnja česnova seansa in Stella.
Nedelja in Bükkfennsik Cup. Sem bil zapeljan proti Egru, mimo Lillafureda, kjer imajo baje, najboljše Šumlajgaluške. Ok, prva tekma na Part I. Psihično počutje izjemno, fizično za silo. Užitek je bil in še bo! I can't wait for Part II (upam da v isti zasedbi)!

J

15.11, VELT

Tudi 25km me lahko uniči

Sicer nisem šel nekam daleč ta vikend, pa še doma sem spal, so se pa odkritja kar vrstila.
Planinska kategorija, 25km, fino. Kot do Urha in nazaj.
Na štartu se mi ni mudilo, ko pa se je pot začela spuščati in je še Starosta potegnil, pa ni bilo več pardona. Na 2. sem ulovil skupino petih ultrašev, s katerimi sem se potem lovil do 9.kt - oni so hitro sukali noge, jaz pa kompas. Na 3. sem naredil edino bedarijo v tem dnevu; pri zapuščanju 2. sem se šel orientacista in tekel po kompasu, namesto po markirani poti. Eh. Sem pa potem s taktično varianto kljub temu dokončno prehitel vse tekmece. Na 4. orientacijsko (perfektno), na 5. so mi za ovratnik dihali oni ultraši, ki pa se na 5. pri prečkanju vode in močvirja niso tako dobro znašli, moram reči. Na 6. me tudi niso hoteli poslušati, tako da sem naredil celo manjšo prednost pred njimi, ki pa sem jo zgubil z iskanjem skrite kontrole v gozdičku na 8. Na poti na 9. sem se spomnil, da sem žejen (Matej ve kaj je klubska solidarnost) in da bo danes še frka - podcenjeval sem progo; šel sem brez vode in prigrizka, ampak na srečo sem se na 9. lahko malo podložil; tu smo morali tudi metati na koš. Po zadeti trojki si lahko šel. Ker vem kakšen je Smlednik, sem ubral zame edino logično varianto in na 10. prehitel še organizatorja. Spust v votlino na 11 (ej, zabaven je ta treking!), potem pa grizenje kolen. Tu se mi je pa prikazala Marija. Proti 13. so se prikazali še krči. Rahla adaptacija stila teka, pa sem rinil dalje. Na 15. je trajalo kakšno minuto, da sem pogruntal, da je "podhod" pod avtocesto dejansko potok. Na 16. sem ubral najlažjo varianto, da sem lahko po cesti še malo tekel, ker klancev nisem zmogel več. Pri zadnjem vzponu pa sem za konec prehitel še sebe. Umrl sem. 3x.
Prva misel v cilju je bila: "tole je pa malo več kot 25km. Sicer je bilo 1,5km vzpona, ampak vseeno no, 25-ka me pa ne bi smela tako uničiti. Kasneje so GPSji in te "pametne" zadevce drugim tekmovalcem v cilju povedalo, da so naredili tudi do 40km (!!!) Zračne razdalje je tako potem od oka 34km? No, kot 34km sem se tudi jaz počutil, tako da v redu, ne?! Zdaj doma pa, kakor koli nategujem črte po zemljevidih, ne dobim več kot 26km.

Karta

A

16.11, Benetke

V družbi kalamarov

Ajde, da vidimo, sem si rekel.
Zaspal sem ob 11 in počutil sem se čisto dobro. Vstal 4 in pol ure kasneje, pa nisem mogel hoditi. Ma zakaj sem šel sploh spat, hudiča!
Ob 8. že v Benetkah, malo brezčasnega lutanja po ulicah, ob 12:13 pa štart.
Karte do takrat še nisem videl, sem pa pričakoval točno to. Razlika je v tem, da je tu vprašanje, od kod sploh lahko prideš na kt. in če to povežeš z mostovi, hitro reduciraš vso tisto konfuzijo na največ dve varianti, ki sta seveda enakovredni, če se ne moreš odločiti. Kar veliko merilo za mestno tekmo in dolge variante so mi dale dosti časa za razmišljanje (ne mi reči hvalisavec, ampak vmes sem se šel tudi malo turista). Seveda pa ne smem pozabiti omeniti, da so me noge tako svinjsko bolele, da itak nisem mogel teči z optimalno hitrostjo glede na tehniko/hitrost.
Cilje, ki sem si jih zastavil, sem izpolnil. Šel sem brez napak in zelo tekoče. Mmislim, da je na tej progi bilo to ključno. Pomembnejše, kot sama hitrost. Zato imam tudi dober čas.

Karta

A

Zaključna fešta 2008

So me pubeci povabili (ali sem se sam..? pa sej ni pomembno) na oh in sploh fino fajn, ultra fešto. Ker sem že od rojstva divji partyman seveda nisem mogel reči ne. Priprav ne bom opisoval, ker vsi veste kako to gre, rekel bom samo to, da sem izbral najboljše cunje (obleka je na žurkah vedno ključna reč, poleg volje seveda. Ampak saj je jasno, da se v nekaterih oblačilih počutimo bolje, sploh pa je pomembno to, da smo pripravljeni na vse. Saj poznate tisto:''Ni slabega vremena, je samo slaba oprema!'') No usral sem ga pri obutvi, kljub temu, da sem vedel, kako divje bomo plesali.
Začetek je bil nekoliko netipičen, nič druženja po skupinah, nobenih posameznikov, ki čepijo v kotu in vse spremljajo z velikimi očmi, ne ne, vsi smo postali eno, to mi je bilo všeč.
Potem pa so se pojavila prva nesoglasja, vsak je ubral svojo pot, si našel drugo skupinico, čez čas sta se ti dve skupini združili, pa spet razšli, običajna reč pač.  Saj sem vedel, da bo tako, še nikoli se niso prav vsi razumeli med sabo, to se vedno zgodi, mi pa ni bilo najbolj prav, priznam.
 Po slabi uri sem prevrnil svetilko in zdaj se javno opravičujem vsem, ki so potrebovali njeno svetlobo. Pa saj sem jo poskušal postaviti nazaj na svoje mesto, a ni hotela stati, jaz pa sem bil preveč razgret, da bi se ukvarjal z njo, želel sem plesati. Sicer je pa tako ali tako kriv gostitelj. Kaj jo pa postavi na tako mesto, kjer je lahka tarča meni podobnim divjakom, a ne? Še prej sem imel problemček z enim od gostov, ki mi ni in ni dal miru, pa sem zadevo res elegantno rešil. Gneča, gneča je prava stvar v takem trenutku!
Kmalu sem našel primernega žurerja, pa sva plesala skupaj, bilo je fajn, ampak potem sem tepec, naredil korak preveč in ostal sam.
In potem se je začelo. Opojne substance, zaradi katerih sem predivje zaplesal so naredile svoje, zakomiral sem, kot se temu strokovno reče. No ne čisto, še sem se premikal sem in tja, sam z mislimi. Na trenutke sem si želel iti domov, ampak nisem našel prevoza, sploh pa je sloves partymana prekletstvo. Kdo bo pa zdržal, do konca, če ne jaz. In sem nadaljeval, se prekopical, delal prevale, nekajkrat povsem omagal in dočakal konec. Oddih…
Ostal sem brez nohta na palcu desne noge (obutev!), kakšen dan, dva bom precej zmačkan, ampak kljub temu mi ni žal, da sem se udeležil te zaključne (in hkrati začetne) fešte. Zakaj? Družili smo se, najlepše pa je to, da nam bodo za vedno ostali spomini na katere se bomo z veseljem spominjali že na zabavah v letu 2009!

J

- ultra prid. neskl. (u) knjiž. ki v zelo visoki stopnji presega navadne, običajne lastnosti česa, skrajen: kritika je slikarja označila za ultra modernista; njegovi nazori so se mu zdeli preveč ultra
- ultra... ali últra... predpona v sestavljenkah (u) za izražanje a) stanja nad običajno mejo, mero: ultraakustičen, ultrafilter, ultrakratek, ultramikroskop, ultravijoličen, ultrazvok, ultražarki b) zelo visoke, skrajne stopnje: ultralevičar, ultramoderen, ultrareakcionar

A moram še kaj dodati?

Karta

Retultate najdete na strani zveze.

A

Zajebano je to življenje. Ampak za Martinji vrh se vedno najde čas. Sicer niso Uršine proge »elitne«, ampak za te zimske lige so pa perfektne! Lepo ogrevanje do prve, druge, ravno prav da človek naštudira progo tam do 9.kt, kakšen klanec v stilu The Kroga (na Stankovem, za vse nevedne… ja, krog… uf, sva z Brzim tam kri puščala…) da se človek oznoji, potem pa že pridejo na vrsto tudi kakšni kamenčki.

Ker se nisem ravno gnal, sem tudi malo razmišljal vmes. Sem poskušal na poti naštudirati tiste zajebane odseke od poti do kt., da bi tam lahko čim bolj tekoče tekel. Zanimivo, to. Sem tudi gruntal o tem, da mora človek na tem terenu imeti ves čas več variant v žepu (govorimo o detajlih, seveda… ampak ravno v detajlih je finta!); razmišljal sem v stilu, da moraš vedno biti pripravljen iti po desni ali levi strani vrtače, odvisno kako izgleda teren v dani situaciji. To sem mozgal zato, ker iz karte preprosto ne moreš razbrati, kje boš lahko lavfal in kje ne. Ok, če je narisan kamnit teren, potem bo grdo, ampak to še ne pomeni, da ne morem tam lavfat. Zgodilo se je pa tudi, da sem šel čez polodprto (na 6.kt), pa je bil cel kamnolom tam. No, v glavnem, potem se je začel pa spust in sem malo pojačal. In ker nisem bil zelo fokusiran na tekmo, sem začel malo ovinkariti. Nič posebnega. Sem se zabaval. 

A

Karta

Brez ideje sem in prav lepo je biti brez idej, sploh ko enkrat spoznaš, da to ni nič slabega in si rečeš :'' Vedno jih pa tudi jaz ne morem zabavati!'' Vas imam pa kljub temu toliko rad, da vas ne bom pustil lačnih, ampak največji gurmani-pozor!
Zimska liga=trening. No v bistvu še počivam, tako da je bil to počitek (zdaj bi pa že lahko vedeli, da je počitek najbolj bistven in zato sem stvar želel izvesti s stilom). Hitrost ni bistvena, še bolj kot sicer je pomembna tehnika. Teren je bil kot narejen za poskušanje nekaterih novosti in stvar sem kar lepo izpeljal, sem bil pa tako počasen, da sem imel čas razmišljati o tem kako je najbolje laufati v takem terenu (beri A-ja). Najbolj me je jezil Garmin, hudiča ne znam si ga prav naštimati in na 4.kt. sem ga imel že na trebuhu. Morda so pa krive prsne mišice, ki zadevo rinejo navzdol. Nič, vamp si morem nabavit.

Sem pa naredil eno grdo napako, ki me grize, če bi pogledal na kompas in držal smer bi bilo vse super. Drugače pa je bilo na mestih res lepo. Mislim, tale Martinj hrib (in ne vrh) zna biti neverjeten.

J

Komenda, za spremembo iz zahodne smeri

Še ena trening tekmica. Zakaj pa ne! Do zdaj je še na vsaki bil špas, čeprav tako uživaška kot prva ne bo nobena. In sem se prikazal (na koncu komajda, zato se tudi zahvaljujem za omogočeno pozno prijavo). Organizatorju ni nihče zameril zapletov, ko je pa zrihtal tako lepo vreme! Pa vsaj ogrel sem se dobro! Štartal prvi (ne bi vedel zakaj), lepo mirno in počasi. Na planu sem imel 80' teka, tako da dlje kot bom na progi, manj mi bo treba kasneje lavfat.
Tokrat je šlo za tek brez karte - na vsaki kt. si imel karto z vrisano naslednjo kt. Proga lahka, drugo kt. sem napadel prenizko v jarku, na tretjo pa sem izbral napačno pot in sem potem udaril kar po kompasu, nič posebnega.
Sem pa razmišljal med progo, pa tudi kasneje, ko sem potegnil še za 50' po karti; koliko časa sem na kontrolah porabil za študij? Štopal si nisem, tako po občutku, pa mi je vzelo v povprečju 10''. Koliko časa bi gledal na karto, če bi jo nosil s sabo? Ok, proga je bila lahka in drugače gledam karto med tekom, pa vseeno; gruntal sem tudi, da je bil tole odličen trening generalizacije, in izbire napadnih točk, ker mi je to omogočilo, da sem si zapomnil kar najmanj objektov na karti. Ljubko! Kaj podobnega moram še kdaj narediti. Nujno.

A