PRED TEKMO
Velebitski treking me je miselno zaposloval vsaj zadnje tri tedne. Ko mi je Bojan povedal podatke o obeh progah, planinski in ultra, sem začela razmišljati, da bi se preizkusila na dolgi progi. "Samo" 66 km in 3500 m vzpona. Pa najdaljši dan v letu. In zmogla sem že Pašmanski ultra in skoraj polovico Posavskega kroga. Tako sem tuhtala, gledala karto, v mislih hodila po delih poti, ki sem jih doživela že lani, na planinski progi, računala, v kolikšnem času bi lahko zmogla progo, spraševala Bojana o delih proge, ki jih še nisem poznala, razpravljala z njim o njegovem možnem času, celo stavila sem s klubskim prijateljem Jakatom (odličen orientacist), da bo Bojan zmogel progo v manj kot desetih urah. Glede na Bojanovo mnenje, da bi se dalo preteči progo pod desetimi urami in glede na moj lanski čas na planinski progi (nekaj več kot devet ur za 45 km in cca 2000 m vzpona), sem izračunala, da bi mi morda uspelo priti čez progo v 13 - 14ih urah.
Glavni pomisleki, ki so me odvračali od ultre, so bili: "Sem fizično dovolj pripravljena? Kaj, če bom na progi ves čas sama? Ali bom zmogla del proge nad Manito pečjo, ki mi jo je Bojan predstavil kot slabo označeno in slabo vidno pot, povrhu pa še plezalno? Kače? Mine? Kaj, če me ujame noč? Vročina?
Zadnjo nedeljo pred trekingom, sva z Bojanom opravila dobri dve uri trajajoč trening. Tisto nedeljo sem se odločila, da se prijavim na ultra. V ponedeljek sem to tudi storila. Črvički dvoma so sicer glodali naprej, ampak odločitev je odločitev.
Petkova vožnja proti Velebitu je minila ob klepetu z Matejem, ki se je peljal z mano. Tudi on je bil vse euforičen. Prvi pogled na Velebit s severne strani naju je prevzel z mogočnostjo. "Madonca", sem rekla, "poglej, kako gromozanski je ta greben!" Pa sva oba vedela, da je to, kar sva videla, le kakšna desetina proge.
Noč iz petka na soboto je bila bolj slaba, kar se spanja tiče. Najprej vpitje in streljanje hrvaških nogometnih navijačev (Hrvaška je na EP igrala s Turčijo), nato hrup motorčkov vaške mularije, potem polna luna,… Pa še nov črviček dvoma je uspelo zasejati Bojanu, ker je zvečer izračunal, da bo vendarle težko zmogel s progo prej kot v enajstih urah. Jasno mi je postalo, da nimam najmanjše možnosti, da pridem čez progo v trinajstih urah, pa ulovila me bo noč.
TEKMA
Zjutraj je bila trema velika. V bistvu strah. "Zakaj vraga ni dal štarta vsaj ob šestih zjutraj?" sem se v mislih jezila. Tako bi vsaj prvi krog tekli v jutranjem hladu in več verjetnosti bi bilo, da me ne bi ujela noč. Ampak, ko smo 8,15 vendarle štartali (bilo nas je 40, od tega 6 žensk), je trema popustila in koncentracija je bila usmerjena v moj ritem teka.
LEKINE NJIVE
Ob vstopu v Malo Paklenico sem malce oklevala ali naj grem na kontrolo čez hrib ali čez kanjon. Ker je sonce že močno nažigalo, sem se odločila za kanjon, kjer sem računala na senco in vodo. Tokrat se mi je zdel kanjon še lepši, kot na prejšnjih izletih, saj je bil v zgornjem delu poln vode. Pot je bila naporna, saj je bilo potrebno ves čas skakati po skalah, plezati, iskati pot čez vodo,…V zgornjem delu kanjona sem prvič ujela Dejana Ribiča in še dva Hrvata. Skupaj smo prišli na prvo kontrolo.
VELIKA PAKLENICA
Preko Lekinih njiv sem Hrvatom z lahkoto sledila., na strmem, kamnitem spustu v veliki kanjon pa sva z enim od trojice pospešila in prišla do kontrole nekaj minut pred drugima dvema. Že pred štartom sem se odločila, da bom po isti poti sestopala tudi v drugem krogu (varianta je bila preko Borisovega doma). Med dirjanjem navzdol sem si poskušala predstavljati svoj drugi spust. Bom še zmogla tek, ali,…
Po kratkem počitku, predvsem pa oskrbi za naprej, sem pogledala še na list, kamor so vpisovali vse prispele. Zanimali so me časi Bojana, Mateja in Silvota. Matej je bil prvi, porabil je dve uri, Bojan je bil kakih 15 min za njim in tretji Silvo. Jaz sem za prvi krog porabila skoraj tri ure. Preveč?
VAGANAC
Ker sem si zelo želela družbe na tem delu proge, sem ves čas spremljala priprave treh Hrvatov, da mi ne bi ušli. Štartala sem pred njimi, saj sem že vedela, da so v klanec dosti boljši od mene. Počutje je bilo odlično in do Manite peči sem prišla kljub vročini zelo hitro. Malo pred njo sta me prehitela dva Hrvata (eden je bil Dejan), žal pa nisem zmogla njunega tempa. Tolažila sem se z mislijo, da je malo zadaj še eden, vendar me ni dohitel. Tako sem šla čez, zame enega težjih delov proge, sama. Vročina je bila neznosna, vsakih nekaj korakov sem srkala vodo, sence nikjer, na srečo pa je bila vsaj pot dobro označena. Mislila sem si svoje o Bojanovem opisu tega dela poti, najbrž pa on pri svojem tempu res ne more opaziti markacij. Ko se je pot začela spuščati in vijugati med tremi vrhovi, sem ujela dva Angleža. Oblečena v črne hlače in črne majice z dolgimi rokavi. Angleža pač. Najbrž nista imela prave predstave, kam gresta. Izgledala sta precej srečna, ko sta me zagledala, spustila sta me sicer naprej, ampak sta se zelo potrudila, da sta mi sledila. Če je kateri od njiju malo zaostal, je drugi takoj klical in ga vzpodbujal.. Meni je to vlilo dodatnih moči in samozavest je zrasla. Lahko rečem, da sem se počutila kot Tarzan. Čez kakih petnajst minut sem že na daleč opazila skupino tekmovalcev, med njimi tudi Dejana. Na razpotju so študirali karto in bili očitno različnih mnenj, po kateri poti naj nadaljujejo. Ko sem se jim približala, sem jim le z roko pokazala smer, v katero morajo, ter šla mimo. Nekaj so se še menili, vendar ne dolgo. Kmalu je bila za mano kolona in nihče me ni hotel prehiteti. Po razbeljenem asfaltu smo zmogli še tek in kontrola je bila pred nami.
MARASOVAC
Moja dva hrvaška tovariša sta me na prvi strmini proti Rujnu spet pustila zadaj. Vem, da vzpon ni bil nič posebnega, ampak vročina in dobrih 6 ur matranja sta bila vzroka, ki sta povzročila, da se mi je zdela strmina nepremagljiva. Ampak trma me je gnala in prilezla sem do roba, kjer se je pred mano odprla široka travnata planote. Prelepo. Na tek nisem niti pomislila. Očitno pa sem hodila dovolj hitro, da sem ujela dva Slovenca. Poznala sem Braneta.
Na Rujnu je bilo potrebno poiskati pot proti Marasovcu. Ker pa je tam sama trava, markacij nikjer ni. Kar hitro sem se nehala obremenjevati s tem in sem jo mahnila po najlepših prhodih v smeri, po kateri bi morala nekje na robu hriba najti markirano pot. Brane mi je sledil, on drugi Slovenec pa ne. Kam je šel, ne vem, tisti dan ga nisem več videla.
Z Branetom sva lomastila po požganem borovem gozdu. Navdajal me je z občutki tesnobe, zato sem bila srečna, da nisem sama. V tem delu sem pomislila tudi na mine, vendar nisem rekla nič, želja, da bi že končno našla markirano pot, pa je bila velika. Ker sva bila skoraj na dnu doline, mi je bilo jasno, da morava v hrib, če hočeva priti do poti. In sva šla. Z dobrim tempom. Ko sva pot našla, se mi je odvalil kamen od srca. Šele takrat sem se zavedala, da sem bila na tem delu proge psihično zelo napeta. Morda je bil tudi to razlog, da me je strma pot dotolkla. Preprosto nisem več mogla naprej, občutek sem imela, da se srce ustavlja. Brane je bil že precej pred mano in izginil je za grebenom. Pa sem spet sama, je bila moja edina misel. Kaj naj sedaj? Grem naprej, ali nazaj? Med razmišljanjem sem sedela. Prvič tistega dne. Nenadoma pa sem spet zagledala Braneta, ki se je vrnil in me vprašal, če je kaj narobe. Ko je iz svojega nahrbtnika potegnil še mineralni napitek, ki sem ga stresla v svojo vodo, tako da so mi že prvi trije požirki vlili novih moči za naprej, pa lahko rečem, da sem mu bila neizmerno hvaležna za dejanje. Zlagoma sva nadaljevala in zmogla zadnji strmi vzpon pred Marasovcem. Bilo je 16.15, ko sva prisopihala do sedla. Takrat je bilo jasno, da nama bo uspelo v limitiranem času priti do kontrole. Tam sva bila točno ob 16.30.
SVETO BRDO
V drugačnih okoliščinah bi se mi zdela pot do zadnje kontrole čudovita. Ker pa je bilo še vedno neznosno vroče (sonce je žgalo od zgoraj, skale so sevale vročino od spodaj), ker so me že precej pekli podplati od nabijanja po kamenju, sem opazila predvsem neverjetne količine muh. Na poti proti Vaganskem vrhu sem razmišljala o Bojanu in si poskušala predstavljati, kje je. Glede na njegov čas na Marasovcu, bi moral biti nekje na Svetem Brdu. Zaradi sanjarjenja o njem, mi je pot do Vaganskega vrha minila neverjetno hitro, čeprav je bilo še kar precej vzpona. Se je pa zato spet bolj vleklo proti Svetemu Brdu. Samo enkrat sem si upala pogledati proti morju, ko se je odprl pogled nanj. Tako neznansko daleč je bilo in Aniča kuk tako neznaten in veliki kanjon tako majhen,…
Brane mi je ves čas sledil.- Tu in tam sva spregovorila, sem pa razmišljala, kako to, da ne gre naprej. Ali ne more? Ali tudi njemu godi družba? Vprašala ga nisem, ko pa se je na vzponu proti zadnjemu vrhu parkrat vrgel v tarvo in stokal zaradi krčev v nogah, sem nehala razmišljati. Sama nisem imela posebnih težav, nobenih hudih bolečin, le splošna utrujenost, nekaj odrgnin okoli gležnjev, predvsem pa pekoče blazinice na podplatih.
Na vrhu sva bila malo pred 19.30 (pol ure pred limitom). Kontrolorja sem prosila za kruh, vendar ga ni imel. Imel pa je sparjen paradižnik. Hvala ti zanj "Brko".
VLAŠKI GRAD
Do zadnje kontrole sva šla z vrha kar počez, ker pa so bile noge telečje, sva časovno prej izgubila, kot dobila. Malo pred kontrolo sem morala lulat. Prvič po trinajstih urah, čeprav sem do takrat spila okoli 7l vode. V bistvu je bilo vode za odtočiti bolj malo, spust je naredil svoje.
"Brko" z vrha je bil ta čas že na Vlaškem gradu. Z vrha se je spustil v teku, tako kot bi se normalno tudi sama. Čakal me je s kruhom. Hvala ti.
CILJ
Nekaj metrov naprej je bil izvir, kjer sem natočila še liter vode. In ravno tu sem tega dne tretjič ujela Dejana s prijateljem. Oni drugi je bil hitrejši in je šel po svoje, Dejan pa se je od Ivinih vodic dalje priključil nama z Branetom. V gozdu je bilo že temno, ker pa smo pot kljub mraku zaznavali, nismo prižgali svetilk, dokler niso naša spotikanja postala prenevarna. Pri odcepu za Močila smo jih vendarle prižgali. Bili smo tiho in zdelani kot partizani po bitki na Neretvi. To mi je kanilo na misel pred Lekinimi njivami, ko sem pogledala Dejana, ki me je vprašal, če je še daleč. Odgovorila sem mu, kot odgovorim svojima mlajšima otrokoma na takšno vprašanje. Avtomatsko, brez razmišljanja:"Ne, ni. Čisto malo še!"
Do zadnjega spusta smo bili vsi skupaj, na tistem groznem kamnitem spustu pa je ostal zadaj. Spust se mi je zdel deset krat daljši kot zjutraj, v mojih nogah ni bilo več nobene moči za ponovitev jutranje poskočnosti. Prisluškovala sem žuborenju vode nekje globoko pod mano. Ničesar drugega več ni bilo. Le koncentracija na hojo in prisluškovanje vodnemu toku.
Po slabih petnajstih urah sva z Branetom skupaj prišla v cilj. Muzika, slepeča svetloba, ploskanje, čestitke vseh, ki so nas čakali, tresoče noge, medalja okoli vratu, čestitke Mateja, ki je najprej mislil, da sploh nisem šla čez celo progo (za trenutek sem bila užaljena), jaz pa sem si želela Bojanovega objema. Ko sem ga zagledala, mi je šlo na jok. Komaj sem se zadržala. Dejstvo je, da sem tako trmasta predvsem zaradi njega. Veliko trme sem prinesla že na svet, ampak Bojan jo dodatno podžiga.
Tekma je bila zame preizkus telesnih sposobnosti, predvsem pa preizkus lastne volje. Težko bi opisala vse svoje občutke, lahko pa rečem, da sem na dosežek ponosna.

Nuša (Anica) Hribar