Pogled v njegovo foto galerijo

filmček; Češka, 13.10.06

filmček; Viševnik, 29.12.08

filmček; Trening vikend mladincev, 7.2.09

Blog

FAN CLUB

Arhiv bloga:
- 2006
- 2007
- 2008

ŠE ENO RAZMIŠLJANJE

Motivacija in tajming sta vse dragi moji. In to pri čisto vsaki stvari, ki se je lotimo. Pa naj gre za učenje, kuhanje, osvajanje takšnih in drugačnih trdnjav ali pa treniranje. Štos je v tem, da morata biti za uspeh prisotni obe sestavini. Težko boste zmazali pol velikega protvana odlične lazanje, če ste dve uri pred tem v želodec vrgli veliko pico iz Boccaccia, pa četudi ste motivirani tako zelo kot zna samo Smiljan Mori biti. Mimogrede, kje je ta legenda zadnje čase? Zna biti, da se je tako kot M.Strel, prodal v ZDA. Slovenija je premajhna za ase takšnega kalibra.
Torej, v letu 2009 sem prišel do recepta, v letu 2010 bom nabiral sestavine, v 2011 pa pride na mizo glavna jed. Zna biti, da se vmes kaj prismodi, ampak tako pač gre. No, prihodnost ni bistvo tega razmišljanja, pogledati moram čez ramo, vam predstaviti leto 2009. Švoh je bilo, švoh. Vsaj kar se rezultatov tiče, in če se grem nekega resnega športnika, so rezultati pokazatelj uspešnosti, razlog za zadovoljstvo. Zato še enkrat, švoh. Pa da ne bo kdo mislil, da sem padel v depresijo, samo povem kako je (bilo). Ampak prav, dejmo pogledat še drugače. Treniral sem več kot kadar koli, tudi forma je bila boljša kot kadar koli. Odtekel sem tudi nekaj res dobrih tekem in imel kljub napakam še vedno precej dobre čase, vsaj v primerjavi z ostalimi borci iz Vojvodine Kranjske (Hribar je Štajerc). Hm…Do DP v klasiki, ki je bilo prvi vrhunec sezone, je šlo vse po planu. Pozimi nabiranje kilometrine, pomladi že piljenje forme, ki se je lepo vzpenjala do konca maja, potem…hja, potem me je pa minilo. Bam, motivacija na dnu. In sem našel druga veselja, z drugo ekipo. No, orientacijske ekipe v letu 2009 sploh ni bilo. Zame je bistvo ekipe to, da se člani ekipe družijo, če druženja ni, tudi ekipe ni. Mogoče sem pa preveč pričakoval, kakor koli…zdaj vem kako stvari stojijo in ničesar ne pričakujem, zavedam se, da je pomembna lastna motivacija, nihče me ne bo brcnil v rit, ko bo potrebno. Zato sem si malo olajšal življenje in skrajšal sezono, vrhunec bo EOC, potem pa ''opušteno'', bi rekli Srbi. Kar bo pa bo, če mi bodo zadišale neumnosti z ekipo, jih bom brez moralnega mačka počel, če bo prevladala ljubezen do treninga, se bom šel mazohista tudi poleti…

Te dni sem spet navezal stik z legendarnim Zdenkom Slezakom, verjetno vam to ime ne pove nič, in bolje je tako, niso vse duše pripravljene na razburkanje svojih utečenih tokov, katero lahko povzroči ta lik. Ampak to je že druga zgodba..Moram reči, da mu malo zavidam, družbe za trening v krajih kjer domuje nikoli ne zmanjka in stvar tako redko postane dolgočasna. Saj nič ne rečem, na dolgih tekih sem navadno rad povsem sam, z mislimi, pa tudi zaradi tega, ker sem egocentrična svinja, ki nikomur ne privošči lepot, ki jih dolgi teki navadno ponujajo. Ampak, kako fajn bi bilo vsak teden dvakrat, trikrat laufati v skupini desetih mladih psov, pa se malo bockati po treningu…ee, to, to mi pa manjka. Ker pa, kot že rečeno, vem da so to zgolj pobožne želje, si ne mislim delati utvar in sem pripravljen gristi. Tako da, pazite se mladega psa, ki z vsakim letom nalaga izkušnje na svoja ščetinasta pleča!

Januar 2010

Brzi

Odkrivanja...

Leto 2009. Je to tretje ali že četrto leto? Leto z zimskimi odpravami namreč. Ne vem, smo pa šele v začetku marca in je to v bistvu že tretja odprava. In če pogledam na svoj koledarček vidim, da bo pisano, od juga, preko panonske ravnine, do severa, pa spet s kakšno šikano nazaj. Hja, že Madžarska bo nekakšna uvertura v sever, sej so oni ja neki ugrofinci. Če me spomin ne vara, je v tistih sladkih srednješolskih časih, ko smo v zadnji vrsti igrali tarok, nabijali Hladno pivo in ga skrivaj pili ali pa smo zgolj sanjarili o tisti prikupni črnolaski iz šolskega vrta, beseda med poukom nanesla tudi na to, ugrofinščino. In naj mi obrvi zrasteta v eno, če že samo zaradi tega Madžari niso vsaj malo Finci, pa tudi, če se spomnim onega vijoličasto zapečenega Madžara, ki je ves nesrečen menjal gumo, potem pa ga je nesreče rešil Damjan in ga povozil, kar vidim podobnost med tem nesrečnikom in roza severnjaki, katerih niti faktor 666 ne reši pretirane zagorelosti. Je pa tu še ena vzporednica, sicer ne med Finci in Madžari, ampak severom in panonskim svetom, svetovno prvenstvo v orientaciji. Aha, in ker sta vzporednici v bistvu mimobežnici, je jasno, da je tudi razlik ogromno, pravzaprav ni niti ene skupne točke. Hm, torej je vse, kar sem do sedaj povedal neumnost ali paradoks? Vsekakor je tole pretežko vprašanje za moj balkanski um...

Ja, na Balkanu sem, mah kaj na Balkanu, v srcu Balkana, v belem gradu. Naj vam zaupam skrivnost, še čisto ničesar belega nisem opazil, še sneg je bolj kot ne siv, v bistvu je vse sivo, tudi maček, ki se razvaja na radiatorju je siv, a ta sivina me ne moti, ker sem Bojan, oni mojster Bojan, ki z lahkoto nariše kar želi, jaz sicer ne narišem, zgolj prebarvam in se zadovoljno nasmehnem. Mogoče sam sebe mečem na finto, ampak a je to sploh pomembno? Zakaj bi se prepustil toku lobotomirancev? Zakaj bi se izgubil v sivini, ko pa lahko surfam po mavrici? Kakor koli..uživam, prav zares uživam v vsakem gibu, vsak oster pogled, vsak izdih, vsak vdih, vsak korak, vsak padec vse je eno samo uživanje. Zavedam se, da bo enkrat konec vsega tega, da ne more trajati večno, ampak do takrat…do takrat pa grem, ker je surf povsem nov, mavrica pa še neraziskana…Cauu!

3.3.2009

Brzi

ZAKLJUČEK SEZONE 2008

Dobil sem navodilo od zgoraj. Pravijo, naj malo razmislim o lanski sezoni oz. iztekajočem se letu, baje da imam v teh prazničnih dneh preveč časa in, da naj ga izkoristim v klubsko dobro. Seveda se, jaz OFR, šefom ne upam upreti, zato se bo zvok udarjanja po tipkovnici miksal z zvokom VH1, dokler ne bo želji zadoščeno.

Ok najprej nekaj faktov:
Srednje proge, Komenda 31. 5.
M 21 - 1. A,
2. Jaka
Ž16   -  1. Sara,
2. Ines
M35 – 2. Bob 

Štafete
M 21 - 1. A, Jaka, Bojan
Ž 21 -   1. Nuša in Tunde 

Šprint, Veniše, 21. 9.
M 16 - 1. Vid
M21  - 1. A,
2. Jaka 

Dolga p.V Postojni 
Ž16 - 1. Ines; 
M16 - 2. Vid; 
M35 - 2. Bojan

Novi Svet 22. 8.
Elita - 1. A;
2. Jaka 

Ultra dolga p. Črni vrh -
1. A 
3. Jaka

Ostali uspehi v ligi so:
M16 - 1. Vid
ME - 3. Jaka
ME - 1. A
Ž16 - 1. Sara, 
2. Ines
Ž35 - 1. Tunde 

Če se malo poigram s številkami, hitro ugotovim, da imamo 6 državnih prvakov in, ker je ravno leto 2008, 8 naslovov državnih prvakov. Naslednje leto sledi devetica, vendar nič ne obljubim, ker se bo verjetno težko držati nazaj in zna pasti še kakšen več.

Hja, še enkrat več smo dokazali, da smo nedvomno najelitnejši klub v Sloveniji, saj je ja skoraj vsak član tudi državni prvak. Impresivno? No ja, impresivna je naša superiornost v eliti, impresiven je On, v letu 2008 The one and only na slovenski O-sceni. Andraž je, mislim da, kot prvi v zgodovini, osvojil vse naslove, temu pa je dodal še zmago v SOL. Kralj!
Res sem vesel, da je na tronu prav on. Zakaj? Zato, ker si to zasluži. Zato, ker se je zadevi resnično posvetil in ker o orientaciji razmišlja na pravi, prav poseben način. In nenazadnje zaradi tega, ker se od njega učim, ker z njim napredujem tudi jaz in ker me s svojo dominanco ves čas brca v rit, daje motivacijo. Tale 2. mesta me sploh ne spravljajo v slabo voljo, dokler je pred mano on. Zavedam se, da se zaradi te najine (k sreči se je vključil še Jure) borbe, oddaljujeva od povprečnosti  in plezava proti želenemu cilju. Ko ga bom nažgal, bo sladko, ampak to ni moj cilj, cilji so višje. Najini, prav gotovo lahko govorim v dvojini.

23.12.2008

22.3.2007

Zaradi poškodbe sem se končno umiril merjasca v sebi in vrgel oko čez cesto. Tam sem zaznal prebujanje na Slo O sceni. Zato sem nemudoma uletel v Andražev stan; bil je za. Spraznila sva hladilnik in se potopila v brezmejne globine OK Azimuta katerega člani so razvili nemir vzbujajočo debato na Attack point-u.

Pojavilo se je zelo zanimivo vprašanje: Kakšna vzdržljivost je sploh potrebna za optimalno hitrost na progi neke dolžine (tako vsaj midva razumeva prve tri komentarje)? In že tu se v drugače brezkompromisni solidarnosti krešejo iskre.
Jaz (J) se strinjam z Klemnom; zdržati (zdržati pomeni, da si sposoben to daljšo razdaljo prelaufati z nekim soldinim tempom, če se vlečeš kot polž nima smisla) moraš pol do max. enkrat večjo dolžine proge.
Jaz (A) pa zagovarjam Uršo, v njenem, sumim da ne čisto oblikovanem, mnenju, da je potrebno zdržati več; za recimo 5km moraš trenirati 12km, za daljše proge, recimo 15km, pa 30km (z dolžino se procent manjša). Seveda ne z enakim tempom! Takšno dolžino moraš biti sposoben preteči v nekem normalnem tempu in na koncu ne biti preveč sesut (Potem pride pa še trening hitrosti, pa moč, pa piljenje in hoblanje za tisto krajšo tekmovalno dolžino in je sploh cela štala. Ampak toliko je potrebno, da si sposoben odlavfat tekmo z max. hitrostjo (upoštevajoč tehnične sposobnosti)). Bi pa še dodal (J), da je treba vedno začeti s tehniko, sama hitrost in vzdržljivost prideta na vrsto kasneje, če pa si slučajno že dovolj dobro fizično pripravljen (vsaka čast), se moraš tega zavedati in dati prednost tehniki, ter s karto teči tako hitro kot ti tvoje tehnično znanje dopušča, seveda se hitrost s časom veča.
Glede tehničnih treningov naj še jaz takoj razjasnim določene mite (A); Klemen zdaj že lep čas teka po bližnjih in daljnih gozdovih z mano in res je, da je princip vedno enak: proga, pa šibaj Miško. Vendar naj bo jasno, da jaz teh treningov nikoli nisem jemal kot tehnične, ampak bolj kot fizične in pa spoznavne; ker sem večino časa treniral po poteh, je bila to prilika, da se preizkusim po celem, pa tudi občutek za gozd je treba ohranjat. Letošnjo sezono pač ne dajem poudarka tehniki (in morda sem treninge na karti zaradi te miselnosti stran vrgel); me je pa trener zadnjič ofrcal, naj že enkrat odrastem in dozorim, in končno začnem jemati tekme kot tehnični trening in neham s tem hlastanjem po rezultatu. Še nekaj mojih misli o tehničnih treningih (J). Pravi tehnični trening je tisti, o katerem razmišljaš že preden prideš na samo prizorišče. Sam sem letos precej 'tehničnih treningov' opravil iz istega razloga kot Andraž, mi je pač veliko ljubše laufati s karto po gozdu (mimogrede, prepričan sem da je potrebno skoraj vedno laufati off road; temu moram dati večji podarek). Zdaj pa je čas za prave tehnične treninge.
Drugače pa: koridor, linija, azimut (tudi na 1:25000), razne variante karte brez določenih barv, počrnjena karta, trening napadnih točk (meni najpomembnejši (A))... Sami tehnični treningi (kako kaj zgleda naju lahko vprašate ob uradnih urah).
Jaz (A) pri vsem skupaj poudarjam način razmišljanja. Tudi navadna proga je lahko trening napadnih točk, če se temu posvetiš!
Urše ne poznava, nimava pojma o njenem stasu in duhu (kondicija in tehnika; da ne bo nesporazuma), verjetno pa tudi zanjo velja standard, da kondicija prehiteva tehniko (upava, da se motiva). Res ne kapirava tega slovenskega nacionalnega absurda: Kogarkoli vprašaš (orientacista), bo vehementno zakrilil z rokami in z globokim zaupljivim glasom pojasnil: "Tehnika. To. V temu je ključ! Ti rečem!" Ampak nihče pa tega ne realizira hudiča! (razen kakšne staroste morda) Čisto vsi na cilju štejeMO napake V MINUTAH!
In pa Urša (ter vsi ostali)? A ti poznaš terene okoli Brežic? Šentvid, Stankovo, Črna Mlaka in Mali Boršt. Tistih 5 let, o katerih pravi Klemen, sva preživela na teh kartah (leto gor dol, pa nekaj fizičnih treningov je bilo tudi vmes no). Karta v Logatcu je zanesljivo boljša za trening tehnike, da jo poznaš, pa začni razmišljati po 100 treningih na njej.
To je najin nasvet.

8.10.2007
STAVA
ŠD Krka Krška vas je moj drugi klub, društvo in njegovi člani živijo predvsem za nogomet, mali, na asfaltu. V zadnjem času pa se fantiči zanimajo tudi za druge stvari, paintball, lokostrelstvo in celo tek. No, večini se sicer ne da teči jih pa zanimajo moji teki. V nedeljo, po fuzbalski tekmi, ko smo kot običajno obiskali še gostilno našega sponzorja je padla zanimiva stava.
Večina verjetno pozna Šentvid (karta OKB), na vrhu je cerkvica Sv. Vida, priljubljena točka okoliških pohodnikov in kolesarjev, nekaj takšnih, kolesarjev namreč, je tudi v ŠD Krka, pravijo da so neustrašni in hitri, pa sem jih (jaz tekač) izzval. Spust iz Šentvida, do gradišča, vsak sam izbere pot. Nekaterim se niti pedal ne da goniti in so predlagali motor ter celo konja. Pa dajmo, več kot nas bo bolj bo veselo.
Datum velike preizkušnje sicer še ni določen,sem pa vseeno hotel preveriti nekaj stvari, zato sem naredil ta trening. Doma sem pregledal karto, izbral dve varianti, se preoblekel in počasi odlaufal na vrh, že dolgo nisem šel direktno na Šentvid in prav krasno je bilo obujati spomine na prve prave treninge, ko sem se dosti mučil s to strmino. Na vrhu sem se umiril, zajel sapo in pičil navzdol. Začetek je najtežji saj gre moja varianta celo malo navzgor, potem pa se začne uživancija, prepustiš se gravitaciji, iščeš najboljše prehode in že si v dolini, še 1,5' mučenja po ravnini in že si v cilju. Pogledam na uro-zadovoljen! Fantje me bodo težko premagali. Takšne stave so fajn, saj me še dodatno motivirajo, sploh pa je ta spust prišel ravno ko si želim izboljšati tek navzdol (slab sem, ker se še vedno bojim za gleženj). No, ker moram preveriti še drugo varianto, se bom s tekom navzdol v kratkem še srečal.

Tehnika vs. tek

Imam se za novinca, saj vem, da se moram še veliko naučiti. Ugotavljam pa, da je tisto, kar prinaša zmage, prav gotovo tehnika. Neorientacistu je najtežje razložiti kaj sploh je to, večina misli, da je orientacijski tek predvsem tek, a temu ni tako. Je pa res, da je vsak vrhunski orientacist tudi odličen tekač. Dokazov za to ne manjka. Če samo pogledamo rezultate češkega državnega prvenstva na dolge proge, ugotovimo da se najboljši lahko kosajo z atleti. Zmagovalec je za progo dolgo 31km potreboval 125 minut, kar je le malo več kot 4 min/km!! Noro, res noro. Vemo pa, da Čehi, kljub tako odličnim časom ne sodijo povsem na vrh, in zakaj ne? Zaradi tehnike, na težkih terenih se ne znajdejo tako kot Skandinavci, ki lahko s tako hitrostjo tečejo po skalnatih gozdovih in seveda pri tej hitrosti tudi berejo karto.

Zato je moj cilj popolna tehnika, tek brez napak, najprej počasi, potem hitreje, tudi na najtežjih terenih. Šele nato bom izpopolnil fizično pripravljenost do maksimuma. Vem, da to ni mačji kašelj, je pa zagotovo lažje postati odličen atlet, kot kar dober orientacist. Torej, urjenje tehnike zahteva več časa kot nabiranje hitrosti in kondicije.

Koliko pomeni tehnika, smo lahko videli tudi na kvalifikacijah za WOC2003. Zakaj je zmagal Andraž? Ker je progo odlaufal skoraj brez napak, odločila je tehnika, ki jo ima. Če bi bil teren bolj tekaški, tehnično lažji torej, Andraž ne bi bil med prvo peterico. Upam si trditi, da med kandidati za WOC spada na 6-7 mesto po fizični pripravljenosti. Pa ni bil ne 7 in ne 3, zmagal je, in pokazal, da lahko s tehniko veliko nadoknadi. Menim, da je k zmagi botrovala tudi neobremenjenost - dvomim, da je sam pričakoval zmago in na startu je bil bolj kot ne sproščen, neobremenjen z rezultatom, verjetno si je predvsem želel čim boljšega teka. Ta tek, progo je vendarle pretekel, mu je prinesel uspeh.

Za uspeh je potrebna tudi dobra, pravzaprav odlična, psihična pripravljenost. Treba je delati tudi na tem. Sam že kar dolgo delam vaje za boljšo zbranost in prepričan sem, da mi pomaga. Le kako naj bom dober, ko mislim na vse mogoče razen karte. To se mi je zgodilo na zadnji tekmi (Hrvaško državno, dolge proge). V bistvu mi je zmanjkalo motivacije. Enostavno sem se vlekel od kontrole do kontrole, morda je temu botrovala tudi vročina, saj sem startal ob 13. Napak sploh nisem delal, bil sem samo zelo počasen in bilo mi je prav malo mar. Vedel sem, da imam še veliko moči in da ne bi bilo slabo malo pritisniti na plin, a tega enostavno nisem bil sposoben udejaniti. Grizel sem samo takrat, ko sem koga dohitel, seveda sem vsakega kaj hitro pustil za sabo in se potem zopet vlekel. Tako je šlo vse do cilja, kjer sem ugotovil, da sem bil res počasen. Za to je bila kriva glava, če bi bilo vse pošlihtano, bi bil precej hitrejši. Škoda. Zmaga je bolj slaba uteha. Hrvaški mladinci so pač slabi.

Na tej tekmi sem se dosti pogovarjal s Salopekom, ki je res car. Dober je in mi je za zgled. Še boljši je Krejči, spoznal sem ga, ko sem bil na treningih pri Herwigu. Fant je v zadnjem letu dokazal, da je najboljši v tem prostoru in mislim, da bo na WOC-u pokazal precej. Ja, okrog mene so ves čas samo legende in res sem lahko srečen, da imam tako dobrega trenerja, verjetno se tudi po tem razlikujem od drugih, vedno imam ob sebi nekoga, ki ga lahko prosim za pomoč. Bojan, pa tudi Bob sta tista od katerih se učim od nekdaj, letos pa sem veliko zvedel tudi od Herwiga in Špeka. S hrvaškim matadorjem sem se pogovarjal tudi o JWOC-u in zanimivo je, da je njegovo mnenje drugačno kot mnenje treh slovenskih mušketirjev (Bojan, Bob, Gregor). Špek namreč meni, da bi se JWOC-a moral udeležiti, ostala trojica pa pravi, da bom veliko več odnesel od YEOC-a na Slovaškem in WOC-a. Sam bi najraje odtekel vsa tri prvenstva, je pa res, da je Estonija daleč in da letos verjetno še nimam možnosti za vrhunski rezultat, bom pa prvak naslednje leto, v Rusiji!

Maj 2003

Januar 2003

Začela se je nova sezona. Sezona, od katere pričakujem precej. Pravzaprav se na to sezono pripravljam že tri mesece in prav zaradi tega bo letina izjemna. Zadnje dni treniram po globokem snegu, časa za zimsko spanje ni. Sicer pa - spal bom ko bom mrtev.

Za mano je tudi prva tekma in ko sem jo analiziral sem ugotovil, da ne bi bilo slabo, če bi si vse, kar sem doživel pred, med in po tekmi, nekam zapisal. To velja predvsem za tisto prvo. Menim, da dobra priprava pred samim startom prinaša miren začetek in posledično vrhunski rezultat. Vem, kaj moram početi med tekmo ter po njej, ne vem pa kako naj zbistrim misli preden se podam v boj. Zato bom temu posvetil precej časa in poizkušal čim prej ugotoviti, kako se naj vedem in o čem naj razmišljam pred tekmo.

Po vsaki tekmi bom napisal analizo in tako prišel do željnega - vrhunske koncentracije, mirnega starta, popolnosti in zmag. In zakaj tega ne bi predstavil tudi vam? Morda boste našli kaj zanimivega, morda boste tudi sami poizkusili na tak način kot jaz in prišli do boljših rezultatov. Sledite dnevniku mojih tekem in ugotovitev, saj ne boste nič izgubili, kvečjemu pridobili. Jaz pa si želim večje konkurence v slovenski ligi.

1.tekma - UDIN BORŠT 2. 2. 2003

Tekma OSL, v bistvu sem to tekmo jemal kot trening, toda na vsakem treningu se priganjam kot na tekmi. Tako je vsak trening pravzaprav tekma. In samo to je prav način, le tako bom prišel do velikih zmag.

Ta tekma je bila nekaj posebnega. Že prevoz. Menim, da tudi ta vpliva na rezultat - le kako naj bom sproščen, če me vse boli in sem utrujen od neudobnega prevažanja. Ker Bojan ne tekmuje, sva z Andražem za prevoz prosila Linota. Ja, srečni smo lahko tu na jugovzhodu, da imamo tako dobre sosede. Tako sem na prizorišče prišel dobre volje, hvala fantom za prijetno družbo ter nekoliko adrenalinsko vožnjo - šofer je nekajkrat zakinkal. Vso pot smo upali, da se bo organizator odločil za normalno tekmo. Sam še nikoli nisem laufal scora, zato sem bil, ko sem izvedel za način tekmovanja, precej razočaran. Vendar najboljši zmagujejo povsod in ravno to mi je vlilo moči.

Začelo je rahlo snežiti in zdelo se mi je hudo mrzlo. Ko sem se na mrazu preoblačil (le glede tega se mi zdi atletika boljša - imajo ogrevane garderobe) sem si rekel:"Uf, če bi me sedaj videla sošolka bi gotovo še enkrat začela razglabljati o moji (ne)normalnosti in vse podkrepila s tezo o mojem IQ-ju, ki naj bi bil, zaradi takšnih neumnosti, enak povprečni januarski temperaturi v popolnoma neogrevanem igluju."

O tem sem razmišljal dobrih 15 minut pred startom! Tako ne gre, takrat bi že moral tekati naokoli in razmišljati o tekmi. Tako bi bil sproščen in segret, pa še konkurentom bi dal vedeti, da z mano ni šale. To je torej prva stvar, ki jo moram popraviti.

Ko sem se ogreval, tistih pet minut, sem imel zelo slab občutek. Po stotih metrih me je začelo žgati v prsih, to se mi je zgodilo prvič, in nisem vedel kaj naj naredim. Bolečine in težko dihanje sem si razlagal kot posledico mraza in upal, da se bo telo po kratkem teku privadilo na zimske razmere.

Potem se je začelo. Ko sem dobil karto, sem se spomnil Kenta Ollsona in njegovih besed, ki jih ne bom nikoli pozabil. Stari maček je rekel, da je treba vedno začeti počasi, celo hoditi. Prve tri kontrole je potrebno biti zelo previden, potem pa lahko do predzadnje žgeš kot sneta sekira. Torej, povsem sem se umiril in hitro našel zagotovo najboljšo varianto. Ko sem bil že precej oddaljen od starta sem pogledal nazaj in za sabo videl samo Andraža in Edija. Takrat sem bil Ikonen, vedel sem celotno etapo in še dve za naprej, bolečine v prsih ni bilo, samozavest pa je bila res na vrhuncu, popolnoma sem si zaupal in se veselil, ker sem vedel da so se drugi ušteli. In to me je pokopalo, plaval sem v sanjah in se že videl na stopničkah ob Valstadu in Ikonenu. Kreten! Ko sem pogruntal, kje so moje misli, nisem natančno vedel kje sem. Zato sem jo po spominu udaril na greben po kontrolo, ki pa je bila v naslednji vrtači. Druga strvar, ki jo moram popraviti.

Edi in Andraž sta me prehitela in med luknjanjem sem si obljubil, da napak več ne bo. Ker sem imel vse naštudirano, sem samo preveril smer ter žgal in študiral naprej, prehitel sem Andraža in prvi prišel na drugo kontrolo. Tako je šlo naslednje tri kontrole, popolnoma brez napak, na etapah sem študiral samo za naprej, fizično pa sem se počutil kot ruski tank. Kljub snežni odeji, ki je tekmo na trenutke delala zelo utrujajočo, sem gazil vse pred seboj.

Potem pa še ena napaka - največja. V spominu sem imel pot po grebenu, dve križišči, na tretjem greš dol v jarek in po njem do kontrole. Ko sem žgal po poti in si nabiral ogromno prednost pred Andražem (videlo se je da sva iz istega kluba in da trenirava skupaj, saj sva izbirala zelo podobne variante), sem se ukvarjal s prihodnostjo ter izbiral najboljšo varianto in tako sem mislil, da sem na tretjem križišču. Zavil sem dol, v jarek, ki pa ga ni bilo. Porabil sem približno 20' da sem se našel, potem pa še nekaj dragocenega časa za vrnitev na idealno linijo. Andraž je prišel na kontrolo pred mano in takrat sem še enkrat preklel vse, od prababice do vnukov.

Po tej neumnosti sem izgubil vso motivacijo ter se v zase neobičajnem tempu vlekel naslednje štiri kontrole. Vse sem pretekel, pravzaprav prehodil idealno, brez vsake še tako majhne napake. Jasno, da sem bil tako dober, če pa je še sneg pri minus štirih stopinjah celzija kopnel hitreje, kot sem se jaz premikal.

In zaradi te svetlobne hitrosti me je začelo zebsti, zmrzovali so mi lasje, čutil sem, da mi bo počasi zmrznil smrkelj,... Sklenil sem, da je treba čim prej na cilj. Sproti sem pobral še tri kontrole, tintara pa se je odzivala samo na besedo čaj in sicer topel čaj. Zadnjih deset minut sem mislil samo na topel čaj in ravno zaradi čaja sem se prisilil ter pretekel zadnjih nekaj sto metrov.

Čaj me je na cilju čakal in vse muke so bile poplačane. Kako malo človek potrebuje, da je srečen.

Nad to tekmo sem razočaran, mraz me je zdelal bolj kot sem pričakoval in tudi zaradi tega sem delal napake. Hočem biti popoln, odlaufati celo progo brez vsake napakice. Nobene! Hočem biti tako natančen, da bi mi lahko namesto kontrol, ki se jih vidi od daleč, postavljali mrtve komarje, jaz pa bi bil tako dober, da bi vedno prišel na tisti kvadratni centimeter. Vedno hočem natančno vedeti kje sem in hočem vedeti za vsak kamen, ki je narisan na karti in je na moji liniji. Zavedam se, da bom moral še precej trenirati, vendar sem motiviran in vem kaj hočem. ZMAGE, popolnost in neverjetno fizično vzdržljivost, hočem biti močan kot satan, preteči hočem vsak hrib na katerem so drevesa. IN uspelo mi bo, boste videli kmalu.

NAJ REZULTAT

Neverjetno. Vsemogočni me v dobro voljo spravlja iz dneva v dan. Te dni je res kot v pravljici. Pol metra snega, modro nebo, ki spominja na meni tako ljubo morje, in sonce, ki kar prosi, naj se pridružim tej pravljici.

Tako zelo rad treniram, večeri ob toplem čaju pa so kot ustvarjeni za razmišljanje. Ker je leto 2002 zaključeno, sem razmislil o najsvetlejših trenutkih minulega leta. To leto bom vedno pomnil kot prelomno, saj sem začel resno trenirati. To se pozna pri rezultatih, zato je kar težko izbrati najboljšega. Na prvo mesto, bi postavil 2. mesto na kratki. To je moja prva posamična medalja na državnih prvenstvih, v eliti seveda. Že prej sem osvojil zlato v štafeti, vendar ne zaradi moje odličnosti, ampak zaradi močnih sotrpinov. Bob in Andraž sta bila glavna, a letos bo drugače. Če se bo našel kak nam konkurenčni klub, bom zagotovo jaz jeziček na tehtnici, ki bo prevagal na našo stran.

Rakov Škocjan mi bo za vedno ostal v lepem spominu. Zahteven, počasen teren, na katerem se pokaže tehnično znanje, je bil kot nalašč zame. Res je, da sem tehnično slabši kot Bojan, Bob, Gregor,... a tam se mi je vse seštelo. Vse mi je šlo na roko, sončen dan, startal sem zadnji,... Bil pa sem tudi odlično psihično pripravljen, res sem bil naostren, kar je po mojem mnenju igralo ključno vlogo. Stvari pred startom se sploh ne spomnim, v mislih sem odplaval nekam daleč stran in to me je morda stalo tudi zmage, saj sem edino napako naredil na prvo kontrolo. Bil sem premalo odločen in sem kot kak začetnik stal na križišču ter brez potrebe gledal karto. Po tej neodločnosti pa se mi je strgalo, dohiteval sem tekmovalce in vsak mi je dal še več moči, saj mi v kamenju, na katerega sem se požvižgal, nihče ni mogel slediti. Tako je šlo do konca in priboril sem si drugo mesto.

Najpopolnejši tek pa sem opravil na Alpe-Adria cupu v Furstenfeldu. Že prvi dan nisem bil slab. Štafeto smo sestavljali Šalamun, Andraž in jaz, bil sem najhitrejši Slovenec, kljub dvema velikima napakama. Drugi dan je bila na sporedu neka čudna srednja-park orientacija. Totalna jeba. Noč pred tekom ni bila najboljša, saj sem se na banketu prenajedel in očitno se je tudi to poznalo na rezultatu. Drugi problem je bila obutev.Več kot 80% proge je bilo speljane po precej strmi hosti jaz pa sem laufal v raztrganih cestnih copatih s skoraj gladkim podplatom. Najbolj pa me je zmedla pot na start. Startal sem med prvimi in pot do starta še ni bila povsem označena, tako sem dvakrat zašel in skoraj zamudil na start. Že na drugo kontrolo sem naredil napako in potem je šlo samo še slabše. Na celi progi sem samo 3 kontrole odtekel idealno! Sanj o skupni uvrstitvi na stopničke je bilo konec, ostala mi je samo klasika. Odločil sem se, da bom vsem dokazal česa sem v resnici sposoben. Spat sem šel zgodaj, po odlični večerji - makaronih, ki so Andražu padli na tla.

Tudi tega dne se ne spomnim najbolje, predvsem ne vem kaj se je dogajalo pred startom. V spominu mi je ostal samo Salopek, ki mi je rekel:"Idemo Jaka". In res sem šel, šel sem kot hudič, celo tekmo sem pretekel, niti enkrat se nisem ustavil, da bi bolje pogledal karto. Na cilj sem prišel povsem crkjen. Kako tudi ne, za progo dolgo 6700m 390m vzpona, sem porabil 50' 45''. Za prvim, Madžarom na JWOCu je bil v A-finalu, sem zaostal 43'', med naju pa je prišel še Italijan, ki me je prehitel za klinčevih 6''. Daleč za nami ni bilo nikogar. Ja, če bi se prejšnji dan izkazal, bi lahko dosanjal sanje in stal na zmagovalnem odru.

Pa še JWOC. Še najboljša je bila klasika, vendar bi lahko bil tudi tam precej hitrejši. Obsežna reportaža z JWOCa še pride.

Leto ni bilo slabo, tudi rezultati so bili, a že na prvem treningu v letu 2003 (trening za dedce, med katerimi sem bil daleč najhitrejši) sem začutil, da bo to moja sezona.

Brzi, 12. 1. 2003

MOJ SVET

V teh dneh, ko sem doma in prebolevam angino, imam precej časa za razmišljanje. Predvsem razmišljam o čem pogosto razmišljam in skoraj vsaka misel se konča z orientacijo

Danes je topel, sončen dan, kod da nismo v času Božiča, edini znanilci zime so tako očarljivo zasneženi vrhovi bližnjih gričev. Uh, kako rad bi vzel karto in stekel v ta svet. Moj svet, ki ga te dni tako pogrešam. Rad bi umiral na klancu, prišel na vrh, tam tekel po globokem snegu in z orjaškimi koraki žgal navzdol. Rad bi spet hotel biti popoln in rad bi potem spet ugotovil, da mi ni uspelo, saj bi se zato naslednji dan še bolj trudil. Rad bi spet občutil veselje po dobro opravljenem treningu.

Upam, da bo vsaj plamenček te strasti gorel v meni v najtežjih trenutkih, ko ne bom hotel trenirati, ko bom imel vsega dovolj in ko se ne bo vsaka misel končala z orientacijo. Vendar - bo sploh kdaj tako? Zgoditi bi se moralo nekaj neverjetnega, da bi tako zasovražil ta šport, ta svet, ki ga tako ljubim. Vsako dekle bi bilo veselo, če bi jo ljubil tako kot ljubim ta svoj svet. Svet v katerem sem sam.

Le zakaj zdaj ne morem v ta svet? Lahko si ga pričaram, a ni tako lepo. Prvič sovražim bolezen, včasih sem je bil vesel, saj sem lahko ostal doma in mi ni bilo treba poslušati profesorjev, zdaj pa bi raje pisal tri kontrolke, le da bi lahko potem stekel v svoj svet.

Tako razmišljam večkrat na dan, to bi že kazalo na znake odvisnosti (kot bi se izrazil Najhitrejši Štajerc). Navadni smrtniki zaradi te sebičnosti, name gledajo nekoliko postrani. Doma me skoraj ne prenašajo več, saj kar naprej govorim o treningih, Bojanovih idejah, Ikonenu, Valstadu,… Je to sebičnost? Ali samo prvi znak elitizma? No, počakajmo do nove sezone, pa bomo videli. Boste videli!

Brzi; Krška vas, 23.12.2002

Ob prvem pogledu na linijo, kakršne mi ponavadi riše mama, ki je prav nič ne zanima, kod potegne črto, sem ugotovil, da bom moral na Šentvid, na najvišji del karte. Mislim da sem bil tisti dan edini na vrhu. Vzpon sem zmogel s presenetljivo lahkoto, počutil sem se kot Valstad, saj sem dobesedno letel čez izohipse in blaaato. Spraševal sem se, kako hiter bom navzdol - bom prebil zvočni zid? Bom hitrejši od svetlobe?

Bilo je fenomenalno, tako že dolgo nisem užival - le karta, dve srni, ki sta me tako občudovali, da sta si me ogledali trikrat, ter težke kaplje, ki so neusmiljeno padale na moje vroče čelo in tako hladile procesor, ki je deloval brezhibno vse do konca. Potem sem po asfaltu nažigal po vasi ter vesel, da sem opravil trening, ki ga mehkužni konkurenti ne bi naredili, prišel domov.

Fantje, če želite v naslednji sezoni vsaj dostojno izgubljati, boste morali trenirati tudi po dežju.

Pogled v njegovo foto galerijo