Vse skupaj se je začelo, ko sem dobil enkrat novembra 2009 klic od Tineta, da ima nekaj zanimivega zame – Ironman polovičko v maju 2010 v Avstriji. Tineta takoj vprašam po zdravju, ker si ne predstavljam, kako bi jst, ki sem totalni antitalent v vodi odplaval 1,9km (verjetno toliko še v življenju nisem odplaval), se potem usedel na kolo in odkolesaril 90km in za konec še odtekel mali maraton 21km... No thanks... Tole njegovo idejo hitro ovržem in pozabim na vse. Ampak Haupi ne bi bil Haupi, če ga tale ideja ne bi začela matrati in ga na polno zanimati. Odločim se in si 21. decembra kupim novoletno darilo – štartnino za Ironman 70,3 v St.Pöltnu. In žur se začne... Takoj mi po glavi bliska plavanje. Pokličem Dejana, ki mi je kazal
osnove pravilne tehnike plavanja že pred leti in se z njim dogovorim za uro plavanja tedensko. Ne vem zakaj ampak kolesarjenja in teka me ni bilo prav nič strah, pa čeprav do 13.3. 2010 na specialki sploh še nisem sedel!!! Za tek sem pa vedel, da tam okoli 1:45 lahko polovičko naredim skor z zavezanimi očmi. No in tako so moji tedenski treningi v prvih 2 mesecih sestavljeni iz 2 ur Spinninga, 1,5-2,5 ur plavanja in cca. 3 ur teka. Vmes si še sposodim specialko – Scott 309 pri Bobu (hvala), ki jo poimenujem kr raketa. V marcu sem začel dodajati še 2x tedensko kolesarjenje po 1,5 ure. Prvi občutki na specialki super, čist drugi filing kot pa na MTBju. 10. aprila naredim prvi in edini dolgi trening kolesa s preizkušanjem prehrane Top Level (geli neki najboljšga, čokoladica pa njamsi) na relaciji Kranj – Solkan 108,9km z približno 1000m vzpona. 1. maja sem nardil prvi trening menjave 35km kolesa in 5km teka in se na teku počutil, kot da bi tekel z drugimi nogami. Ker imajo prava triatlon kolesa seveda aerobare sem jih moral nekje dobiti. Spomnil sem se na letečega štajerca – ultramaratonskega kolesarja Davida Rihtariča – Rikija, ki mi jih je prijazno odstopil za dirko (hvala Riki). Vmes si še nabavim neopren pri Wigglu, pri katerem pa nisem dodobra pogledal velikosti – seveda so mi poslali za 2 številki prevelikega in to opazim šele 1 teden pred dirko. Hiter akcijo, naročim na novo, prevelikega pošljem nazaj... In v četrtek, dan pred odhodom sem ga imel v rokah. Zelo korektno in profesionalno od Wiggla – res so carji. In potem je prišel dan-D. V petek 28.5. – 2 dni pred tekmo smo se v prijetni postavi (Anja, kot glavna fotografinja in glavni support, Tine in Haupi) odpravili proti St. Pöeltnu. Po začetnih mukah z pakiranjem (Xsara zakon si) smo dokaj hitro prispeli v St.Pöelten in odbrzeli v šotor za prijave, vmes pozdravimo še Sašota in njegove kolege iz ŠRK Celje, se čudimo ob pogledu na vsa obrita telesa - moška seveda (ne vem, če se znajo ženske tolk dober obrit ko pa tile triatlonci), vzamemo goodie bag, na hitro pogledamo Expo (kaki bicikli... cena pa sitnih 4000+ €) in se odpeljemo proti kampu, ki je bil cca. 500m od štarta plavanja in cilja, ter tik ob menjavi plavanjekolo – zelo dobra izbira!!! Sobota je bil dan za testiranje proge kolesarjenja in za prvi preizkus neoprena. Popoldan smo morali na bližnje parkirišče oddati kolesa in opremo za kolesarjenje. Parkirišče, ki je bilo namenjeno za cca. 100 avtomobilov se je tisti popoldan in noč spremenilo v eno veliko skladišče koles – mašin. Če bi ta kolesa (povpr. Vrednost 3000 EUR) pretopili v avte bi moral biti ob komplet zasedenem parkirišču vsak avto vreden cca. 70.000 EUR. Ja ni kej, drag špas je tole... Kolesa smo odložili na stojalih, vrečke za menjavo plavanje-kolo na stojala za vrečke, vrečke za menjavo kolo-tek pa v kesone za smeti (dober sistem). Zvečer v bližnjem Bowling centru še zadnji strateški pogovori z Anjo o približnih časih, kdaj bova kje, da naju bo lažje shendlala.

DAN D (Nedelja 30.5. 2010)

Bujenje ob 4:30 in zajtrk. Po zajtrku h kolesu pregledat, če je vse OK in napolnat bidone. Potem pa oblečt v dres, pa počas neopren gor stišat in proti štartu plavanja. Tam si ob 7:00 ogledava štart Projev in se odpravim na malo potrebo, vmes me še stisne tudi velika. Živčnost je prevelika in prvi davek neizkušenosti – driska, ki je na srečo zlo kratka in jo v enem šusu premagam. Hvala Tine za papir – rookie mistake. Ob 7:30 greva v koridor za štart, sam se postavim v zadnjo linijo in čist desno, da bom lahko odplaval svoj tempo in čimbolj naravnost. Pok... zdaj gre pa zares. Približno 400 nas začne mahat, sam počakam par sekund in začnem s kravlom. Do prve boje gre super, tam pa obrat in prve batine tistih, ki so priplavali iz leve... Malo prsnega, da gredo pretepači naprej potem pa v svojem ritmu proti obratu in izhodu iz prvega jezera. Pri izhodu se skor izgubim, ker ga enostavno ne najdem – so bile očala tolk zarosena, da nič nisem videl (rookie mistake nummber 2). Ob izhodu iz vode pa prvi šok – orientacija čist adijo, kot da bi bil pijan ko krava. Po 10 metrih pridem k sebi in tistih 300m med jezeroma odšprintam, vmes prehitim ene 5 komadov, ter pomaham najboljšemu supportu na svetu, moji neumorni fotografinji Anji, ki mi da še malo potrebne energije za naslednjih 900m plavanja. Šibam na polno v drugo jezero in nadaljujem s svojim ritmom, dokler me po 100m ne dohiti prva grupa, ki so štartali 15 minut za nami. Nič se ne dam motit in se borim naprej, da oddelam še čimprej tehle 800m trpljenja. Pred zadnjo bojo pa šok, dohiti me grupa ene 100 ali 200 tekmovalcev in seveda smo odplavali obrat, ter ciljno ravnino skupaj. Na tem odseku me pretepejo kot, da bi bli plačani za to (če je imel kdo od vas prste vmes pri tem pretepu... hvala! Vse se enkrat vrne!!!). Z muko odplavam v slogu prostoprsno z elementi pesa do cilja in odletim proti menjavi. Čas plavanja prijetnih 52:48 kar me uvrsti na 2249. mesto skupno in 364. mesto v kategoriji. Sledi menjava, slečem neopren, dam gor Cepke, čelado in šuhe, vmes pomaham Anji, ter odšibam proti kolesu. Menjava mi vzame 6:42, kar je kr ogromno (proji to nardijo v 2 minutah). In zdej se uživanje začne, si rečem in se čez mesto odpeljem proti odseku proge, ki je speljan po avtocesti. Tam se pa začne najbolj lušten del tekme – prehranjevanje. 2 mala sendviča - Elvis style (pol toasta, pinutbutter, marmelada, sir in puranja šunka) in 2 čokoladici. Na avtocesti je full letelo, pri meni se je hitrost gibala med 35 in 45km/h, ampak to je kamilca, ko mimo prišibajo karbonske mašine z verjetno 50+ km/h. Sam uuuuum slišiš. Po cca. 20km je konec luštnega in hkrati konec avtoceste in kmalu se preselimo na prvi vzpon z cca. 150m višincev. Klanec začnem najprej vozit v skupini in kmalu vidim, da so prepočasni zame, ter pobegnem naprej (počutil sem se ko Armstrong, ko je pobegnu Ullrichu). Na vrhu hriba pa okrepčevalnica, tam pa voda, izotoniki, coca cola v bidonih i ngeli. Vzamem vodo in šibam naprej proti spustu, kjer se srečam z prvimi padci. Folk je metalo kot za stavo, ozračje je kr smrdelo po karbonu. Pazljivo se odpeljem po hribu navzdol in gasa proti Donavi. Tam me dobi vodilna skupina, ki je štatala pol ure za mano, kr odleteli so mimo. Jst pa doživljal najhujše borbe, ker je pa pihalo v prsa ko pri norcih. In potem konec luštnega, zavijemo stran od Donave, kjer nas čaka 450m višincev v naslednjih 6km. Spet odvozim po pameti in se ne oziram na tahitre, seveda pa se mi smeji ko prehitevam s svojim Scottom folk z mašinami za 4-5k €, ki umirajo v klanec, ka bi dali za Cancelarin motorček ;). Na vrhu hriba spet okrepčevalnica in zdej sam še gasa do cilja – 25km. Ta odsek pa pasji, teren razgiban, veter v prsa pa konstantno močan. Ni čudno zakaj imajo tam veterne elektrarne, skupine pa nikjer... Po 3:01:46 (povprečna hitrost 29,79 km/h) končam kolesarjenje na 2027 mestu (na kolesu sem imel 1817 čas) in se prebijem na 341. mesto v kategoriji. Odložim kolo, dam čelado in šuhe v vrečko iz nje vzamem laufarce, gele in senčnik ter šibam naprej – to me stane naslednjih 4:41 (proji to nardijo v 1:30). Potem pa tek. Fantastičen občutek, takoj čez ciljno areno, spodbujanje na polno in nato na štadion 1 krog. Nč ti ni jasno kdo je kje... Še enkrat čez ciljno areno in nato na cesto. To ponovimo 2x. Vmes srečam še Anjo, ji dam lupčka in odšibam naprej z zelo dobrimi občutki. Noge spočite, glava pa naspidirana. Prvih 5km šibam, kot da bi šele začel tečt – 5,8km = 23:08, nadaljujem s podobnim tempom in obrnem prvi krog 10,6km v času 48:45. Ob prehodu iz prvega v drugi krog padem v ciljnem prostoru v spor z eno tekmovalko, ker ji malo zaprem pot. Po balkansko jo napizdim in z roko zamahnem, ter odhitim v zadnji krog ona pa proti cilju – bitch... Do 15km gre vse OK, tam pa naletim na prve težavice. Pojenja mi moči, na okrepčevalnici vržem vase ves gel, ki mi je še ostal, vzamem še izotonik in še en gel, pa nič. Telo na low energy. Borim se naprej in se nočem predat. Tempo pade na več kot 7 min/km. Nekot premagam vse krize in poizkusim v zadnjem kilometru stisnat iz sebe še vso preostalo energijo, ki sem jo šparal za cilj. Najprej čez ciljno areno, potem v štadion – še sam 1 krog pa nazaj v ciljno areno in na cilj. Misel, da mi bo ratalo me napolne z močjo, vmes se mi še Anja zadere, da naj še čist mal stisnem... In nato prihod v cilj, sreča, veselje in preval!!! Treba je nardit vtis ;) Zmagu sem!!! 5:54:06 – čas fantastičen zame. Prvi cilj je bil pridit čez, drugi pa pridit čez po 6 urami. Vse je ratalo. Čas teka je bil 1:48:37, kar me je po tekaškem času uvrstilo na 1337 mesto (povprečje 5:08 min/km). Skupno sem napredoval na 1815 mesto in na 319. v kategoriji. Vzamem medaljo, neki za popit in odhitim iskat Anjo. Hvala ti srce za vse kar si naredila zame, za vse fantastične fotografije, zajtrke, kosila, večerje... zato, da si bila ob meni. Super si!!!

Če povzamem vse skupaj, moram reči, da še nikoli nisem na kateri tekmi toliko užival kot na tej. Super je blo, fantastično vzdušje, fenomenalna družba, super
organizacija, najboljši support. Ob močnejšem in bolj pametnem treningu je rezerve še za kakih 45 – 60 minut. To pa je tudi vse, ampak je rezerva za kdaj drugič – še pride čas zame, enkrat. Naslednji dan počutje fantastično, veliko boljše kot po NY maratonu, nč musklfibra, nč bolečin, samo splošna utrujenost. Na koncu mi ostane samo tolažilna nagrada za najbolj kosmate noge...

O Ironmanu (3,8km plavanja, 180km kolesarjenja, 41,2 km teka) pa sam to – to ni zame!!! Sploh si ne predstavljam na koncu odlaufat 42,2km... Carji ste!

Hvala Tinetu za idejo in družbo, ter Anji za vso podporo in energijo. Tudi najini skupni treningi so pomagali, da sem prišel v cilj. Zlata si!

Haupi