Levo Marko Dovjak, desno Franc Kavčič- Kauka, četrt stoletja po svojem podvigu.

Prva sta bila Franc Kavčič - Kavka in Marko Dovjak. L. 1983 sta zmogla takratno transverzalo v 11 dneh, s tem da je bil 4. dan počitek zaradi prehoda vremenske fronte. Svojo pot sta začela 1. septembra na Mariborski koči, prvi dan prišla do koče na Slemenu, naslednji dan do Okrešlja, tretji dan do Tržiča, kjer sta zaradi vremena prekinila in nadaljevala dan kasneje. Tako sta v četrtem dnevu teka prišla v Vrata, peti dan na Vršič, šesti dan (po njunem mnenju najtežji) pa kar na Krn in v tem dnevu premagala tudi zadnje hujše krize. Sedmo noč sta prespala v Cerknem, osmi dan sta zaprosila za prenočišče na neki kmetiji med Predmejo in Colom, deveti dan zopet izprosila prenočišče na seniku kmetije pod Vremščico in deseti dan teka, če dneva počitka ne štejemo, prišla v Ankaran. Pot sta opravila brez dodatne oskrbe, jedla in pila sta samo na kočah in tam, kjer je narava ponudila. Seveda so bili potoki in studenci pred četrt stoletja manj sumljivi kot danes, zato jima lahko verjamemo, da v nahrbtniku nista nosila ničesar drugega kot tri majice, anorak , rezervne hlače, denarnico in dnevnik transverzale za štampiljke. Zanesljivo sta bila večji del poti krepko dehidrirana, žejo pa sta v najhujših trenutkih premagovala tudi z žvečenjem pelina. Težko doumljivo pa je to, da sta pot zmogla brez poškodb z enim samim parom adidask. Mogoče so bili možje takrat res bolj kleni kot smo danes. V spominu imata hude krize, pri katerih jima je najbolj koristilo to, da sta bila dva in se spodbujala, ko je kdo v krizi začel razmišljati o odstopu. Razen deževja, zaradi katerega sta četrti dan počivala, je bilo vreme dokaj stabilno (megle in oblaki ne štejejo), zato menita, da je njun datum najprimernejši.

Radovan Skubic - Hilarij je za svoj drugi maraton po SPP porabil kar 9 parov tekaških čevljev. Kot izkušen gornik je poznal nevarnosti za copate, zato je poleg osnovne opreme in vode v nahrbtniku nosil tudi rezervni par tekaških čevljev. To mu je prišlo zelo prav, ko je na etapi od Roblekovega doma, komaj uro po štartu z novim parom čevljev, pri spustu z Begunjščice proti Zelenici na ostrem melu uničil enega od novih čevljev.

Prvič je pot zmogel leta 95 v 11 dneh in pol. En dan več kot je načrtoval je porabil zato, ker ga je že prvi dan pod Uršljo g. oplazila strela. Zaradi tega je porabil tri dni za del, ki ga je nameraval preteči v dveh. Vsekakor je pokazal herojsko žilavost in trmo, da se po srečanju s strelo ni odpravil domov počivat. Kljub tej grozljivi izkušnji je tudi drugi tek l. 97 opravil v istem obdobju, od 3. do 13. julija, in tudi tokrat je preživel dve grdi nevihti. Štartal je na Mariborski koči, prvič spal na Loki pod Raduho, drugič na Kokrskem sedlu, tretji dan pa ga je pri spustu s Storžiča malo nad kočo zopet lovila strela. Zaradi nevihte je že z vrha lovil bližnjice in ko je že mislil, da je na varnem, je na poti, ki je bila na jasi vhojena v rušo in zato med nalivom polna vode, nenadoma pred sabo zagledal ognjen obroč, ki ga je zbil na tla in povzročil hud krč v mišicah. Na srečo je bil povsem pri zavesti in je na silo pretegnil ude, da je premagal krč in pohitel v kočo. Pot je ta dan nadaljeval na Kriško goro, naslednji dan je prišel v Vrata, peti dan pa na Vršič. Ta dan je bil po njegovih besedah najbliže smrti na poti od Razorja preko Prisanka do Vršiča, kjer ga je nevihta nevarno podhladila, mu nasula na pot nekaj cm sodre, tako da se je z

zadnjimi močmi v trdi temi pritipal do Vršiča. Kljub vsem svojim gorniškim izkušnjam namreč ni imel svetilke v nahrbtniku. Tukaj je v mislih tudi odstopil, saj ga je poleg vsega neznosno bolelo koleno. Ko je moral ponoči na stranišče, je ugotovil, da je koleno zdravo, večerja mu je očitno tudi povrnila moči, zato si je takoj premislil in ob zori nadaljeval. Šesti dan je končal na Prehodavcih, sedmega na planini Razor, osmega na Ermanovcu, devetega na Javorniku, desetega na Slavniku in enajstega v Ankaranu.

Ob prebiranju teh vrstic bi utegnil kdo pomisliti, da je ta njegova trma prej odraz Forestgumpovske norosti kot značajska poteza. Takšen sum se vsakomur razprši že po nekaj minutah pogovora s Hilarijem, ko s svojo odprtostjo, brezmejnim duhom in jasnim, samokritičnim razmišljanjem pokaže, da premore duha, kakršnega srečamo le pri največjih športnikih. Še posebej me je v pogovoru prevzela njegova očaranost nad naravo. Veličino duha presojam pri ljudeh predvsem po tem, kateri spomini so v njih po opravljenem podvigu, kako podvig vpliva na njihov odnos do narave in ljudi. Pri Hilariju je nedvomno na prvem mestu očaranost nad lepoto vseh koščkov našega planinskega sveta, takoj za tem pa njegova skromnost in toplina do vseh povprečnežev,

ki mu ne sežemo do kolen. K temu sodi tudi njegovo opozorilo ob koncu pogovora, da razume zadržanost vodstva PZS do takšnih podvigov, kajti tovrstno početje je resnično izjemno nevarno. Zaradi prav vseh znanih objektivnih in subjektivnih nevarnosti bi bilo zelo nevarno spodbujati takšne ultramaratone, saj že najmanjša medijska pozornost lahko vzpodbudi nepremišljene športnike, da si zadajo pretežke cilje. Še posebej pa poudarja, da je to predvsem visokogorski maraton, ki se ga ne sme lotiti nihče brez dobrih gorniških in alpinističnih izkušenj. Prav zaradi izjemne psihične zahtevnosti in tveganosti postavlja svoja dva teka po SPP najvišje med vsemi dosežki, višje kot tek na Olimp ali na Mont Blanc, čeprav sta slednja veliko daljša. Trdi, da se nobena razdalja po asfaltu ne more primerjati s SPP. Za najlepšega med svojimi teki pa šteje tek po Poti kurirjev in vezistov.

Več o njem na njegovi spletni strani.

Enako skromnost in jeklen značaj sem našel v četrtem zmagovalcu SPP, Milanu Župancu iz Mislinje. Izvrsten maratonec, atlet, pa tudi planinec, se je te poti lotil 2. julija 2002. Enako kot Hilarij je imel preveč slabega vremena, da bi lahko bil tako hiter, kot prva dva, povrhu vsega pa je s sabo poleg nujne opreme nosil bivak vrečo in polivinil, ker je želel biti povsem neodvisen od koč. Ko je začutil potrebo po počitku, največkrat šele pozno zvečer, je preprosto razvil svojo ponjavo in za nekaj uric zaspal, kjerkoli je bil. Zaradi težav z orientacijo je izgubil kar precej ur, nevihte in megle so mu pot oteževale pot več dni skupaj, a jo je kljub vsemu zmogel v 13 dneh. Prvo noč je prespal na Smrekovcu, drugo na Okrešlju, tretjo na Domu pod Storžičem, četrto na Stolu, peto na Kredarici, šesto na Vršiču, sedmo ob Sedmerih jezerih, osmo na Krnu, deveto nekje blizu Bevkovega vrha, deseto nekje nad Ajdovščino (kamor je v temi zašel po napačni cesti med Čavnom in Sinjim vrhom), enajsto na poti proti Vremščici in dvanajsto pri Socerbu. Na poti so mu pomagali člani njegovega planiskega društva, ki so mu za podvig podarili posebno skulpturo. Zadevo je želel ponoviti v minulem letu, a se je poskusu odpovedal zaradi poškodbe. V letu 2008 pa bo svojo formo dokazoval na svetovnem atletskem veteranskem prvenstvu.