Saj ne, da bi hotel žaliti Poljake, končno imam tatove dosti višje na vrednostni lestvici kot politike, ampak kljub temu bom vsakomur, ki bo odhajal na Poljsko, svetoval izjemno previdnost. Predvsem ob nobenem čaru te dežele ne smete izgubiti iz vidnega polja svojih stvari. Nikarte tja gori z avtom, še posebej ne z novim iz višjega cenovnega razreda. Že prvi dan, prav sredi belega dne, so ukradli avto Nemcu, medtem ko si je ogledoval vzorčni teren, na kakršnem so izvedli tudi vse tri tekme prvenstva. V dveh nočeh zaporedoma pa so s parkirišča pred študentskim domom, kjer smo bivali vsi udeleženci, odpeljali še avto Dancem in Angležem. Mnenje organizatorjev ob koncu tedna je, da so tatvine prekinili policaji z rednim patruljiranjem. Jaz pa menim, da so policaji začeli patruljirati potem, ko ni bilo več nobenega ustreznega avta, ki bi ga bilo vredno ukrasti. Profesionalci se s kombiji, poslikanimi z znaki orientacijskih klubov in sponzorjev, ne bodo zamujali.

Slovenca, Jaka Piltaver, maturant brežiške gimnazije, in trener Bojan Jevševar, pa letos nisva imela nobenih skrbi, saj sva prvič pripotovala na svetovno prvenstvo z avionom, zato sva mirno spala, tudi če je na parkirišču zavijal kakšen avtoalarm. Izkoriščala sva transportne storitve organizatorja, ki so vedno vštete v kotizacijo. Krajo dežnika že prvi dan sem pa vzel le kot opozorilo, da s Poljaki ni šale, in preostale dni skrbel za varnost kot se spodobi. Samo rešili so me nepotrebne prtljage.

Svetovno mladinsko prvenstvo v orientacijskem teku ima v programu štiri tekme v sedmih dneh in sicer:
1. kvalifikacije za srednjo progo (to je proga ustrezne dolžine, da zmagovalca pri dekletih in fantih porabita zanjo približno 25 minut)
2. finale na srednji progi
3. klasiko ali dolgo progo (čas zmagovalke približno 55 minut, zmagovalca 70)
4. štafetni tek (trije tekmovalci v ekipi, skupni čas zmagovalcev okoli 120 min.)
Tako je bilo doslej, sedaj pa je vse več tistih, ki bi radi tudi v ta teden stlačili še kratko progo (čas zmagovalcev 15 minut), kar pomeni še dve tekmi: kvalifikacije in finale. Jaz sem sicer proti, ampak to pomeni, da zanesljivo bo, saj se že nekaj let orientacijski tek v svetu in Sloveniji razvija prav v nasprotno smer, kot bi bilo meni všeč. Za najpomembnejša tekmovanja sploh ni več pomembno, da je karta nova, teren povsem neznan za vse tekmovalce, kar je zame osnovni pogoj za pošteno igro; pomembno je le število - ljudi, televizijskih kamer, sponzorjev, denarcev,…

Strinjam se, da je kratka orientacija, ki naj bi jo prirejali predvsem v urbanih predelih, čimbliže gledalcem, lahko privlačna in potrebna, saj približuje ta šport začetnikom in olajša učenje osnov. Zanjo je primeren takorekoč kakršenkoli teren, od starih mestnih jeder, prek blokovskih naselij, šolskih okolišev, do parkov in rekreacijskih površin. Ampak to je bila nekoč ena od oblik učenja, vrsta treninga, ne pa disciplina za vrhunske športnike. Vse se usmerja v čimlažje, čimenostavnejše, čimbolj trivialno. Slej ali prej bomo prišli do svetovnega prvenstva v orientacijskem teku po supermarketih. Kot da še ni dovolj športov, pri katerih si navijači lahko dajejo duška. Čimveč publike, s publiko pridejo sponzorji! Priznati pa moram, da tudi sam ob razmišljanju o mladinski reprezentanci prav pobožno hrepenim po kakšnem sponzorju, ki bi z nekaj podpore omogočil še kakšne priprave in udeležbo na več tekmah. Dokler pa sponzorjev ni, bog živi Fundacijo za šport, brez nje bi slovenski orientacisti še bolj poredko videli svetovno elito.

Čeprav orientacijski bog je zanesljivo domuje v Skandinaviji, je v zadnjem desetletju postalo jasno, da je prevlade Skandinavcev v orientacijskem teku konec. Še vedno poberejo vsaj polovico medalj na vsakem prvenstvu, ampak sedaj so mesta bolj enakomerno razdeljena in boj za zlato je vse bolj izenačen. Napredek je pravzaprav opazen v celoti, še posebej pri moških, kjer so diskvalifikacije in odstopi zelo redki, tudi najslabše reprezentance pa ne čakamo na svoje tekmovalce še takrat, ko organizatorji že pospravljajo prizorišče, kar se nam je redno dogajalo ob naših prvih izletih na svetovna prvenstva. Čeprav Jaka še ne doseže boljšega mesta, kot sem jih sam pred 15 leti, je očitno že pri 19 letih stopnico više, le gneča v svetovnem vrhu je veliko hujša, zato se bo vanj težje prebiti, pravzaprav za nas, amaterje, nemogoče. V katerem športu pa še zmagujejo amaterji? Tudi v mladinski konkurenci so vsi upi na uvrstitev med prvo tretjino oz. prvih 50 tekmovalcev v domeni profesionalnih ekip s profesionalnimi trenerji in celotno podporno ekipo.

K vtisom o Poljski vsekakor moram dodati najpomembnejšega, ki me spremlja od prve minute, ko sem stopil iz letališke stavbe. To je najbolj zakajena dežela, kar jih poznam. Vsi kadijo, stari in mladi, bolj ko je ženska privlačna, bolj je verjetno, da bo slej ali prej vtaknila "giftnudl" v glavo. Blizu izhoda iz letališča je bila večja skupina kadilcev v različnih uniformah. Že po nekaj minutah sem uvidel, da je skupina ves čas enako velika, čeprav ves čas prihajajo in odhajajo. Zaposleni iz stavbe, od policajev preko vseh stevardes do čistilcev in prodajalk v butikih in trafikah, so prihajali na čik. Hkrati je to tudi edina stavba na Poljskem, v kateri ne kadijo. V študentskem domu, kjer nas je nastanjenih vseh 360 udeležencev prvenstva, kadijo vsi: receptorke, čistilci, kuharice. Na ulicah srečujem družine, v katerih oba starša tako zavzeto vlečeta, da je kar nekoliko nenavadno, da se iz vozička še ne kadi. Samo med organizatorji nisem opazil cigaretarjev. Vsi so člani Gdanskega orientacijskega kluba in očitno vsi športno vzgojeni. No, Slovenci še pomnimo čase, ko nas je lahko usmrajal kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli, pravzaprav se še vedno najdejo taki. Povsem drugače pa je v zahodnih državah. Oni so se tega že tako odvadili, da se pritožujejo, če jim kjerkoli zasmrdi. Danci so se redno usajali nad organizatorji, ker niso uspeli izgnati kadilcev iz študentskega doma. Kako bi pa lahko nagnali kuharja, ko ima največ dela? Pa hrana tudi ni bila tako slaba, da bi ga bilo treba nagnati. No, uspeli pa so disciplinirati tiste, ki so bili v njihovi pristojnosti. Danci so se že po prvi tekmi pritožili tudi čez bolničarsko osebje, ki je skrbelo za globlje dihanje za ciljno črto. Spomnim se jih pet, z voznikom reševalnega vozila vred, ki so posedali v bolničarskem šotoru ob izhodu iz ciljnega prostora in v brezdelju zavzeto spuščali oblak dima, ki ga je veter prav nesrečno vlekel čez cel ciljni prostor, tako da so tekmovalci, vsi zaripli, zakisani od finiša, padali naravnost v cigaretni dim. Grozljivo doživetje. Po pritožbi je teh nekaj brezdelnežev hodilo na cigareto nekoliko stran ob rob gozda, pri tem pa so očitno upoštevali tudi smer vetra. Imeli so malo dela, kajti na tekmovanju treniranih orientacistov poškodb ni, te so problem neutrjenih sklepov in mišic, zato bi bili reševalci veliko bolj potrebni na vseh rekreativnih tekmah, kjer jih pa ponavadi ni.

Kaj pa je na Poljskem lepega? Vzljubil sem njihovo sočno, sladkano mešano solato, krompir pri vsakem obroku, veter z zahoda, zelo lepe gozdove z bogatim reliefom, trave, sipine, Baltiško morje,… Navdihov za romantike, kolikor jih kdo rabi. Od doslej znanih dežel me najbolj spominja na severno Nemčijo in Dansko, le da so tukaj sledovi komunizma še zelo močni in prav to daje deželi poseben čar. Ne maram nemške urejenosti, zaradi katere so celo polena na dvorišču nažagana in zložena tako, da lahko plamen iz njih šviga le v skladu s predpisi. Na Poljskem še niso zbirokratizirani, kar seveda ne bo več dolgo, sedaj ko so v EU. Vsaka ulica ima svojo živilsko trgovinico in stojnico s sadjem, sodobne megamarkete sem videl le ob avtocesti, precej iz mesta. Zato je mesto živo, vsi prenašajo cekarje in košare s sadjem in zelenjavo. Mesto oskrbujejo mali trgovci in vsak ima kaj takega, česar ni na stojnici na drugem koncu ulice. To, da prodajajo tudi borovnice in gozdne maline, je verjetno znak revščine, saj pri nas preprosto ni ljudi, ki bi še hoteli za prodajo nabirati gozdne sadeže. Tukaj so borovnice pri trgovcu po 400 tolarjev za kilogram. Raj. Resda nekoliko obrabljen: fasade odpadajo, pločniki in ceste so luknjasti, ograje vegaste, tramvaji oguljeni, stopnišča zlizana, ampak vseeno skrbno vzdrževan raj, poln prijaznih duš. Mogoče je najpomembnejše, zaradi česar se tu počutim tako prijetno, jezik; podoben našemu, mehak brez germanske trdote in romanske ihtavosti. Ljudje so videti manj napeti, kot sem tega vajen od doma in evropskih držav. Bolj umirjeni, ampak ne ležerni, kot npr. Grki, da bi izgubljal živce zaradi njihove ignorance. Poljska je kot obrabljena, topla, domača jopica, ki je ne perem z woolitom.

Priprave na otvoritveni ceremonial v centru Gdanska

Jaka bo svojo mladinsko kariero zaključil prihodnje leto v Italiji. Fundaciji za šport se zahvaljujeva za finančno pomoč, s katero nama je omogočila udeležbo na letošnjem prvenstvu.

Tekst in foto: Bojan Jevševar