Nekoč sem nekje prebral, da je treba v življenju nabrati čimveč doživetij, da bi se na starost imeli česa spominjati. Prepričan sem, da je starost za avtorja te misli nekaj strašnega, dolgočasnega. Kot da starci ne bi mogli početi ničesar drugega kot ždeti v svojem kotu in preganjati strah pred smrtjo s spomini. Zakaj pa ne bi tudi kot starec doživljal? Jaz bom, zato vsako leto ob oblikovanju načrtov za prihodnost pospravim po spominu vse preteklo, pretuhtam, lepo povežem v svežnje in arhiviram. Če bom slučajno kdaj potreboval, bom poiskal v arhivu, v glavi pa tega ne bom vlačil s sabo. Pomnilnik mora biti prazen za nove vtise, kajti vsako novo leto je še bolj polno, še bolj slikovito, pomnilnik pa kvečjemu rahlo slabši kot prej.

2008. je bilo leto presenečenja nad lastno voljo. Saj vem, da zmorem, a potem, ko zmorem, sem vedno presenečen, ker je vedno poleg tudi dvom v to, da bom zmogel. Zastavil sem si tri športne cilje, od katerega najmanj pomembnega, vzpon na Belo goro, nisem niti poskusil uresničiti, sem pa druga dva in še tretjega, ki se je zastavil po sili razmer in bil tudi najtežje, kar sem v življenju napravil. To je bil šesttedenski post, s katerim sem si pozdravil vnetje ob desni stegnenici. Zadnjih pet let mi vnetja povzroča Staphilococcus aureus, ki se je naselil na kosti in veselo vrta po njej. Po dveh operacijah in trimesečnem zastrupljanju s koktajlom antibiotikov je bil eno leto mir, v marcu pa mi je spet zakuhalo. Hvalabogu, kajti to je bila tista brca v rit, ki jo ljudje potrebujemo, da se nehamo zanašati na zgrešeno uradno medicino in odgovornost za lastno zdravje prevzamemo sami. Tako kot sem se nekoč prej ob boreliozi pozdravil sam, sem se za post odločil tudi sedaj in uspel. Žal ne trajno, prepričan sem, da je bakterija še vedno v kosti in slej ali prej bo spet povzročila kakšno vnetje, ampak sedaj me tega ni več strah. Sedaj se napovedi ortopeda, da bom slej ali prej moral dobiti umetni kolk (ker me bodo lahko pozdravili le tako, da bodo odrezali cel kos okužene stegnenice), samo še posmehujem.

Po postu sem seveda dvomil, da bi lahko uresničil svoja športna cilja: zmagati na Velebitskem ultratrekingu
in v hrvaški treking ligi. Ampak post je očistil telo in vsak grižljaj je po prvem maju predstavljal energijsko bombo, s katero sem lahko že po enem tednu opravil svoj običajni trening preko ene ure. Junija sem zmagal na trekingu Risnjak in z maksimalnim tempom polovil še zadnje tedne za trening pred Velebitom. In zmagal.
Sledile so še vse potrebne zmage za drugi cilj in na zaključnem trekingu sezone na Rabu sem prejel pokal kot zmagovalec lige. Lep spomin, ki ga nikoli ne bo prekril prah, ker ga bom redno jemal iz arhiva.