Bil sem v tistih letih, ki jih imajo mnogi za najlepša v življenju, ampak zame je to ravno takšen prazen mit kot to, da so bile nekoč zime lepše kot danes ali da so bili ljudje nekoč bolj zdravi. Edino, česar se spomnim, da je bilo pri meni bistveno drugače kot danes, je bilo trdno prepričanje, da je največja krivica na tem planetu to, da o vsem odločajo starci, mladih pa nihče ne vpraša niti za mnenje. Starci so bili seveda vsi starejši od 25 let. Ravno takrat smo spoznali orientacijski tek in prvo leto na planinskih orientacijskih tekmah tekmovali kot posamezniki, ne več v tričlanskih ekipah. Orientacija je takrat tudi v Sloveniji postala šport, kar pa se ni zdelo prav konzervativnim planinskim inštruktorjem, saj njihove planinske orientacije preprosto ni bilo več.

Po prvi uspešni sezoni orientacije po novem pravilniku sem srečal v tistih časih najpomembnejšo avtoriteto med planinci iz krajev moje mladosti, Savinjske doline. Kot prepotentnega smrkavca, ki si je domišljal, da o orientaciji nekaj ve, me je skušal sestreliti z mojega oblaka na trdna tla s preprosto trditvijo, da se nimam pravice šteti med ljubitelje narave, kajti jaz narave ne spoštujem, saj je to, kar mi delamo, samo divjanje, ki nima nobene zveze s planinstvom... Razumel sem, da v sebi skriva zagrenjenost, ker je odbor za orientacijo pri mladinski komisiji s sprejemom novega pravilnika povsem zavrgel vso tradicijo planinske orientacije, ampak v letih mladostne samozaverovanosti res nisem mogel starcu kazati razumevanja in tolerirati njegovega nerazumevanja mladih duš; zabrusil sem mu nazaj prve besede, ki so mi padle na misel, te pa ponavadi niso pomirjajoče. Tako se je odpor starih planincev do orientacijskega teka samo še krepil.

Življenje gre svojo pot, prepotentnost se počasi obrusi ob vseh izkušnjah, ki delajo iz nas počasne modrece. Orientacisti smo zapustili PZS, saj tam res nismo imeli kaj početi, in ustanovili svojo zvezo. Tudi postarali smo se, nekateri, ampak še vedno divjamo po naravi, namesto, da bi jo občudovali. To prepričanje mi je v desetletjih po prvem sporu izrazilo še nekaj posameznikov. Meni pa kljub vsem desetletjem zorenja še vedno ni dano doumeti, kako lahko počasna hoja pomeni občudovanje narave, tek pa brezbrižnost do vseh lepot. Kolikor sem doslej srečeval počasnih ljudi, so se bolj malo menili za naravo, temveč bolj za svojo težko sapo, in vso skrb posvečali svoji varnosti, ki je zaradi pogoste neokretnosti res ogrožena.

Čisto zares - prepričan sem, da se divjaki naužijemo veliko več naravne lepote in uzremo veliko več prelestnih kotičkov, kamor počasna noga nikoli ne stopi. S svojim tempom ohranjamo veliko tesnejši stik z naravo kot sprehajalci, saj pridemo v bolj odmaknjene kotičke in imamo zaradi svoje hitrosti več časa tam uživati. Še posebej to občutim

na zahtevnih zimskih turah, ko mi le moja fizična pripravljenost omogoča vzpone na vrhove v razmerah, ki počasne zadržijo v smogu. Prav tako je na trekingih, ki jih zadnja leta Hrvati organizirajo v najlepših delih Lepe njihove. To so biseri narave, v katerih bi zlahka preživel nekaj dni, da bi se nasitil njihove lepote. Na trekingu pa v enem dnevu vidim vse tisto, kar bi s sprehajalno hitrostjo pregledoval dva ali tri dni. Vse občudovanje narave pa divjaki obogatimo še s posebnim užitkom, ki ga občutimo v gibanju, hitrosti, občutenju moči lastnih mišic. Prav zaradi slednjega imam vse moraliste za zavistneže, ki nimajo poguma za priznanje, da si želijo več kot zmorejo. Njihov problem ni počasnost v nogah temveč počasnost v glavah.

Sposobnost občutenja lepote je stvar razuma in psihe, s telesno pripravljenostjo nima nič. Telesna pripravljenost nam samo omogoči, da vidimo kaj takega, kar manj pripravljeni ne morejo. Ne vpliva pa na naše pojmovanje ali sposobnost zaznavanja lepote. Iskrenih občudovalcev narave je obilo tako med počasnimi kot med hitrimi, prav tako pa med enimi in drugimi najdemo take, ki jim edino lepoto predstavlja vesela družba, edino zanimivo žival pa Zlatorog.

S staranjem in neizogibnim pojemanjem hitrosti so postali maratoni moja osrednja dejavnost in spet sem trčil na "divjake" med planinci. Prvič sem se zamislil nad tem, kakšen ultramaraton bi predstavljala Slovenska planinska pot - SPP. Začel sem iskati podatke in izvedel, da se je na njej že marsikaj dogajalo. Seveda mi je jasno, da posamezne odseke ali samo posamezne poti na vrhove vsako leto preteče veliko gorskih tekačev, maratoncev, planincev in alpinistov med svojimi treningi. Vendar me je zanimala SPP kot celota in po sedaj zbranih podatkih sklepam, da je časovna meja med tekom in hojo 14 dni. Tiste, ki so jo zmogli v dveh tednih ali manj, so vsekakor pravi ultramaratonci in tudi tu imamo dokaz, da smo Slovenci med najbolj vzdržljivimi športniki na svetu. Podatke imam za štiri tekače, ki so se SPP lotili in uspešno premagali v vsej dolžini, kar je zame večji dosežek kot marsikateri medijsko znani ultramaraton.

Divjaki v gorskem svetu res zbujamo pri nekaterih tapočasnih nelagodje, in moje prepričanje, da je to predvsem zaradi zavisti, je trdno. Edino odklanjanje našega stremljenja k hitrosti, ki ga lahko sprejmem, je povezano s tveganjem. Ampak pri ocenjevanju tveganja gre vse prevečkrat za podcenjevanje. V veliki večini so namreč med divjaki tisti, ki se skrajno težkih in tveganih podvigov lotijo z vso odgovornostjo, s skrbno analizo in dobro pripravo. Na koncu pa seveda ne smemo prezreti dejstva, da se prav nobene meje ne da prestaviti brez tveganja. Če bi ne bilo tistih, ki so bili pripravljeni tvegati, bi v naših gorah ne bilo toliko poti, če sploh kakšna, niti koč niti poznavalcev, ki danes omogočajo užitke v naravi takorekoč brez tveganja.

Januar 2008